Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     krivenčiti krivénčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice; kar naprej se krivenči // redko pačiti, potvarjati: skušal je krivenčiti dejstvo