Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     kričač kričáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno govori, navadno z močnim, rezkim glasom: iz voditelja je postal kričač; ustež in kričač // ekspr. otrok, zlasti majhen: pestovala je malega kričača