Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     konfiteor konfíteor  tudi confíteor -ja [kon-] m (ȋ) rel. molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo, očitna spoved: moliti konfiteor; pren., knjiž. to pismo je bilo njegov konfiteor