Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     končina končína  -e ž (í) 1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi 2. redko končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike ◊ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA