Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     kočnik kóčnik  -a m (ọ̄) zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane: manjkata mu dva kočnika; otroku že raste kočnik ♦ anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti