Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     janičar jáničar  -ja m () 1. v fevdalni Turčiji pripadnik stalnih, plačanih elitnih pehotnih enot, navadno kot otrok ugrabljen in poturčen: janičarji so plenili po deželi; odpeljali so ga in vzgojili za janičarja 2. ekspr. izdajalec, odpadnik: prekleti janičar / literarni janičar




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA