Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     izvidnik izvídnik  -a m (ȋ) kdor z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidniki preiskujejo okolico poti; naši izvidniki so padli v zasedo / žarg. pilot izvidnika izvidniškega letala