Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     idiot idiót  -a m (ọ̑) 1. med. najhujše duševno nerazvit človek: otrok je ostal idiot vse življenje 2. pog., slabš. omejen, neumen človek: bogve kateri idiot je to rekel; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka ali misliš, idiot, da se kdo meni zate




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA