Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     ataman atamán  -a m (ȃ) 1. v carski Rusiji izvoljeni poveljnik kozaške vojske: najbolj so se izkazali kozaki z atamanom 2. redko poglavar, poveljnik sploh: ataman razbojnikov