Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     asonanca asonánca  -e ž (ȃ) lit. ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov, samoglasniški stik: v pesmi je uporabljal asonanco in aliteracijo / španska asonanca ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi