Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     halo haló 2 -ja m (ọ̑) meteor. svetel kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju: lunin, sončni halo; neskl. pril.: psih. halo efekt in haloefekt pojav, da se določena oseba ocenjuje po osebnem vtisu




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA