Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     godec gódec  -dca m (ọ́) kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju: godci godejo, svatje plešejo; potujoči godec; veseli godci; godci in drugi ljudski umetniki // star. glasbenik, instrumentalist: nastopili so mladi godci iz raznih glasbenih šol




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA