Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     f f  [èf in fǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f-ja ( ; ǝ̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani; veliki F // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik ◊ muz. mali f četrti ton v mali oktavi f neskl. pril. sedmi po vrsti: odstavek f ◊ muz. ton f ton na četrti stopnji C-durove lestvice; F-dur durov tonovski način z enim nižajem; f-mol molov tonovski način s štirimi nižaji; F ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; šah. kmet na f-liniji v šesti navpični vrsti z leve strani




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA