Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     ekstaza ekstáza  -e ž () duševno stanje, v katerem se človek čuti postavljenega v drugačen, zelo osrečujoč duševni svet; zamaknjenost, zamaknjenje: pasti v ekstazo; ritem bobna jih je spravil v ekstazo; biti v ekstazi; religiozna ekstaza; počutil se je kakor v ekstazi // ekspr. veliko navdušenje, zanos, prevzetost: njegov govor je spravil poslušalce v ekstazo / čutna, ljubezenska ekstaza / enolično življenje brez poleta in ekstaz




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA