Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     durnik dúrnik  -a m (ȗ) nar. podboj (pri vratih): Če bo kaj, pa povej! je še slišal prijateljev zaspani glas, ko je narahlo, brez odmeva prislonil vrata v durnike (Prežihov)