Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     dur dúr  -a m (ȗ) 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo: včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi; igrati v duru / godalni kvartet v D-duru / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih 2. knjiž. veselo, živahno razpoloženje: iz pesmi zveni dur; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu