Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     dulec dúlec  -lca m () cevasti končni del kake priprave, posode: pograbil je steklenico in porinil dulec med ustnice; dulec pipe je imel v ustih tudi med govorjenjem; držati steklenico za dulec / dulec pri balončku // kljunast podaljšek posode za zlivanje tekočine: piti po dulcu; golida, skodelica z dulcem




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA