zatóžen -žna -o prid. (ọ̄)
navadno v zvezi zatožna klop sedež za obtoženca: približati se zatožni klopi
● ekspr. posadili, postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Celotno geslo
Frazemi
Pleteršnik
Celotno geslo
Hipolit
Celotno geslo
Hipolit
zatožen posamostaljeni pridevnik
Vorenc
zatožen del., F4, conreus, s'enim drugim ṡatoṡhen; delatus, obtoṡhen, ẛatoṡhen na ṡkrivnim; incusatus, ṡatoṡhen; indicatus, -a, -um, pokaṡan, ṡatoṡhen: osnanîen, ṡazeinîen, navdarjen
Besedje16
zatožen del. ♦ P: 11 (TE 1555, TT 1557, TR 1558, TT 1560, TAr 1562, TPs 1566, JPo 1578, TkM 1579, TT 1581-82, DB 1584, TPo 1595)
SSKJ²
zatožíti in zatóžiti -im dov. (ī ọ́)
1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa
// sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki
2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil
3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti
● zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil
1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa
// sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki
2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil
3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti
● zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil
- zatožíti se in zatóžiti se zastar.
stožiti se: zatožilo se mu je po domu
- zatóžen -a -o:
otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen
Število zadetkov: 9
Dostopnost