zaničeván -a -o; bolj ~ (á) ~ človek, ~ poklic
zaničevánost -i ž, pojm. (á)
Zadetki iskanja
Pravopis
Celotno geslo
Pohlin
Svetokriški
SSKJ²
zaničeváti -újem nedov. (á ȗ)
imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima
● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje
imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima
● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje
- zaničujóč -a -e:
ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga; zaničujoče govoriti o kom
- zaničeván -a -o:
zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih
Celotno geslo
Hipolit
Število zadetkov: 5
Dostopnost