Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

viharnik (3)



  1.      vihárnik  -a m () 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem: posedli so okrog starega viharnika; krivenčast, mogočen, suh viharnik; viharnik na robu skalnega previsa; macesen viharnik // ekspr. človek, ki je sposoben prenašati težave: fant je viharnik iz gorske doline; samotarski viharnik 2. predstavnik viharništva: pisatelj je bil viharnik in romantik; nazori viharnikov ◊ zool. viharniki srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane, Procellariidae
  2.      vihárnica  -e ž () nav. mn., zool. srednje velike morske ptice, ki se zbirajo ob gnezdenju in iskanju hrane; viharnik: viharnice in galebi
  3.      vihárniški  -a -o prid. () nanašajoč se na viharnike ali viharništvo: viharniška dramatika / viharniško obdobje / viharniško doživljanje stvari




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA