umorjèn -êna -o (ȅ é é) ~ človek; biti ~
umorjênost -i ž, pojm. (é)
Zadetki iskanja
Pravopis
Vorenc
umorjen (v'morjen) del., F5, caesus, -a, -um, pobyt, vbyt, vmorjen; defunctus, ẛaduſhen, vmorjen; fame enectus, od lakote vmorjen; interfectus, -a, -um, vbyen, vmorjen; mortificatus carne, v'morjen po tem meſſu
Svetokriški
umorjen -a prid. umorjen: gnado boshio ſodobi, inu dusho skuſi greh umorieno tož. ed. ž ſupet oshivi (V, 471)
SSKJ²
umoríti -ím dov., umóril (ī í)
1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila precej ljudi
2. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: vse veselje, voljo ji je umoril
● ekspr. žalostna novica bi jo umorila zelo prizadela
1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila precej ljudi
2. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: vse veselje, voljo ji je umoril
● ekspr. žalostna novica bi jo umorila zelo prizadela
- umorjèn -êna -o:
ponoči je bil nekdo umorjen
Celotno geslo
Hipolit
Število zadetkov: 5
Dostopnost