Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

strmeti (18)



  1.      strméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. gledati, navadno nepremično: strmeti predse, v tla; molče, osuplo, srepo, topo, zamaknjeno strmeti / ekspr. za njo je strmelo mnogo pogledov 2. biti negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: poslušali so ga in strmeli; strmel je ob surovem vedenju svojega očeta; strmeti od groze, začudenja; tako se je spremenil, da je kar strmela / strmel je nad njeno prijaznostjo njena prijaznost ga je zelo presenečala, osupljala; presenečeno, začudeno je strmel nad tem odkritjem ● ekspr. visok vrh strmi v nebo štrli; ekspr. žarometi so strmeli proti nebu bili obrnjeni, usmerjeni strmé knjiž.: strme ga je občudovala; poslušala jo je, strme v tla strmèč -éča -e: sedela je, strmeč skozi okno; strmeče oči; prisl.: strmeče so jo poslušali
  2.      obstrméti  -ím dov. (ẹ́ í) ostrmeti: zdrznili so se in obstrmeli; od začudenja je obstrmel
  3.      ostrméti  -ím dov. (ẹ́ í) postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: ostrmel sem in nisem mogel naprej; kar ostrmeli so, ko so ga videli; dekle je ostrmelo od začudenja in groze / ostrmel je nad njeno lepoto njena lepota ga je zelo presenetila, osupnilagozd. smreka je pri podiranju ostrmela se pri padanju naslonila na sosednje drevo
  4.      zastrméti se  -ím se dov. (ẹ́ í) strmeč se zagledati: zastrmeti se v koga, za kom; zastrmeti se komu v obraz; topo, začudeno se je zastrmel predse / ekspr. pogled se je zastrmel vanj zastrméti postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: zastrmeli so, česa vsega je še zmožen zastrmèl in zastrmél -éla -o: negibni in zastrmeli ljudje zastrmèn in zastrmljèn -êna -o: zastrmeni obrazi
  5.      apátičen  -čna -o prid. (á) ki je duševno otopel, brez volje; brezčuten, top: apatičen bolnik; mož je popolnoma apatičen; biti, postati apatičen za vse / z apatičnim izrazom je gledala v strop; apatičen obraz apátično prisl.: apatično strmeti predse
  6.      brezčúten  -tna -o prid. (ū) 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop
  7.      brezdánjost  -i ž (ā) knjiž. značilnost brezdanjega: brezdanjost prepada / strmoglaviti v brezdanjost globino / brezdanjost časa / pesn. omamna brezdanjost življenja // pesn. neskončost, neizmernost: sence so se gubile v brezdanjost; strmeti v brezdanjost
  8.      nègíben  -bna -o prid. (-) ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje // ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivipesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono nègíbno prisl.: negibno ležati, stati; negibno strmeti v kaj
  9.      nèprisében  -bna -o prid. (-ẹ̄) ki ni priseben: včasih je bila neprisebna / gledala je vanj z neprisebnimi očmi // knjiž. nezavesten: bolnik je še vedno nepriseben nèprisébno prisl.: neprisebno odgovarjati; neprisebno strmeti v koga
  10.      neskônčnost  -i ž (ó) 1. značilnost, lastnost neskončnega: neskončnost prostora; bistvo, pojem neskončnosti / ekspr. neskončnost pokrajine / ekspr. neskončnost samote 2. neskončen prostor: točka v neskončnosti / ekspr. strmeti v neskončnost vesolje 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neskončnosti, v neskončnost izraža zelo visoko stopnjo glede na trajanje: piskanje lokomotive se je ponavljalo do neskončnosti; v neskončnost ne boš tega delal; pogovori se vlečejo v neskončnost
  11.      otopéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel 2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti // pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela 3. redko postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli otopèl in otopél -éla -o: ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse
  12.      strmênje  -a s (é) 1. glagolnik od strmeti: od strmenja v sliko so ga začele boleti oči; ure brezupnega strmenja v temo 2. knjiž. začudenje, občudovanje: njegov obraz je izražal strmenje; spis je vzbujal strmenje in smeh obenem / od strmenja je kar obstal
  13.      strmoléti  -ím nedov. (ẹ́ í) star. 1. strmeti: strmolel je v steno in molčal; začudeno je strmolel vanjo 2. moleti, štrleti: tik nad njimi je strmolel vrh hriba; pečina je strmolela nad prepadom strmolèč -éča -e: sedel je brez besed, strmoleč predse; strmoleč pogled
  14.      štrléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo / žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila ∙ ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala
  15.      trèn  tréna m ( ẹ́) 1. hitro zaprtje in odprtje oči: brez trena strmeti v kaj; niti s trenom ni izdal bolečine / komaj opazen tren oči // hiter gib, premik: tren obrvi, trepalnic 2. ekspr. trenutek, hip: vse je trajalo le tren; samo za tren je premišljeval / v trenu je bila pri njem zelo hitro
  16.      uročíti  -ím dov., uróčil ( í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti
  17.      zabôsti  -bôdem dov., zabôdel in zabódel zabôdla, stil. zabòl zabôla (ó) 1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh // s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko 2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel zabôsti se s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: trn se mu je zabodel v prst; globoko se zabosti ● ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal zabodèn -êna -o 1. deležnik od zabosti: našli so ga zabodenega; pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno 2. ekspr. zelo neumen ali začuden: zaboden pogled; prisl.: zabodeno strmeti predse; nikar tako zabodeno ne glej
  18.      zamakníti  in zamákniti -em dov. ( á) 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti zamakníti se in zamákniti se 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje ∙ knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA