strél -a m (ẹ̑)
1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse / strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti / častni strel
2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka
// izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti / do sem strel ne seže domet krogle, naboja / nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel
3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota
● ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga
♦ lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju)
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
strél -a m (ẹ̑) ~ odjekne, poči; ~ iz bližine; ~ v hrbet; hoditi naprej s puško na ~; šport.: ~ iz kota; prosti ~; poud. ~ v prazno |zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar|
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
strẹ̑ł, strẹ̑la, m. 1) der Schuss; tri strele streliti, Dalm.-C.; priti na s., zum Schuss kommen, Rog.-Valj. (Rad); — 2) das Schießen, die Jagd, Cig., Jan., C.; ptičji s., das Vogelschießen, Cig.; kmet na strelu, polje v plevelu, C.; — 3) das Schießmaterial: der Pulversack, V.-Cig.
Celotno geslo
Hipolit
strel samostalnik moškega spola
Vorenc
Besedje16
Tolkala
Celotno geslo
Kostelski
Smučanje
Število zadetkov: 11
Dostopnost