Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
ponòs -ôsa m (ȍ ó)
1. občutek velike etične, moralne vrednosti: imeti, izgubiti ponos; to je človek brez časti in ponosa; ekspr.: v njem se je vzbudil ponos; nezlomljiv, ranjen ponos / prebuditi narodni ponos / ponos ga ovira, da ne more tega storiti / s ponosom kaže na svojo preteklost; s ponosom lahko reče, da ni nikoli lagal
2. občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega: ko je gledal vnuka, se mu je v očeh bral ponos / taki otroci so ji v ponos; s ponosom govoriti o sinu zmagovalcu
// ekspr., v povedni rabi oseba ali stvar, na katero se nanaša ta občutek: on je ponos našega mesta; otroka sta njeno veselje in ponos; ta igralska vloga je bila njegov ponos
Pravopis
ponòs -ôsa m, pojm. (ȍ ó) človek brez ~a; biti komu v ~; poud.: s ~om oditi |ponosno|; On je ~ mesta |Mesto je ponosno nanj|
Celotno geslo Sinonimni
ponòs -ôsa m
GLEJ SINONIM: dostojanstvo
Celotno geslo Etimološki
ponȍs -ósa m
Pleteršnik
ponòs, -nósa, m. 1) der (edle) Stolz, Mur., Cig., Jan., nk.; narodni p., der Nationalstolz, nk.; tudi: pónos, -nósa; (hs.); — 2) = oponos, der Vorwurf, Ist.-Glas.
Število zadetkov: 5