poklòn -ôna m (ȍ ó)
1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa
2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje
3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon
♦ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
poklȍn -óna m
Pleteršnik
poklòn, -klóna, m. 1) die Verbeugung, die Reverenzbezeugung, das Compliment, Cig., Jan., nk.; — 2) der Ort, von wo aus man die Kirche zuerst erblickt u. sich gegen sie hin verbeugt, oder, wo man mit einer Leiche rastet u. betet: na poklonu, Z., Polj., Idrija; — 3) die Widmung, C.; die Darbringung, die Schenkung, das Geschenk, Cig., M.; — 4) der Abhang, Šol., C., Jes.
Prekmurski
pòklon -a m pozdrav: kákſi bi tou poklon bio KŠ 1771, 163; Ár ovo, kak je vcsinyen gláſz poklona tvojega vu moji vühaj KŠ 1771, 164; Predgovor, ki ſztoji zpoklona i zmolitvi KŠ 1771, 590; kak je csüla O'zébet poklon Márie KŠ 1771, 164; Lejpi poklon vzemi BKM 1789, 17; Po pokloni hválo dáva KŠ 1771, 591
Gledališče
Število zadetkov: 7
Dostopnost