Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
pihálnik -a [pihau̯nik in pihalnik; drugi pomen pihau̯nik] m (ȃ)
1. zlasti v indijanskem okolju dolga cev za izstreljevanje puščic s pihanjem: iz pihalnikov so letele na napadalce zastrupljene puščice
2. šalj. puška: njegov pihalnik še dobro strelja; prišla je patrulja z dolgimi pihalniki
3. knjiž. priprava, ki daje, oddaja enakomeren tok zraka; pihalo: sušiti s pihalnikom
Pravopis
pihálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) |cev za izstreljevanje puščic|; šalj. |puška|
Celotno geslo Sinonimni
pihálnik -a m
GLEJ SINONIM: pihalo, puška
Celotno geslo Etimološki
pihȃlnik – glej píhati
Pleteršnik
pihȃłnik, m. das Blaserohr, mit welchem das Feuer angefacht wird, Notr.; der Feuerfächer, Cig.; — das Löthrohr, Cig.; die Pfeife des Glasbläsers, Cig. (T.); — die Windröhre am Blasebalg, Cig.; — der Blasebalg, Jarn., V.-Cig., Jan.; — der Schießprügel, Cig.; izprožil je svoj pihalnik za menoj, Erj. (Izb. sp.).
Celotno geslo Pohlin
pihalnik [pihȃu̯nik] samostalnik moškega spola

meh, tj. priprava, ki ob stiskanju dovaja zrak

Celotno geslo Hipolit
pihalnik (pihalnik, pihavnik) samostalnik moškega spola
Čebelarstvo
pihálnik -a m
Črnovrški
pihalnik
Število zadetkov: 9