odzvoníti -ím dov., odzvónil (ī í)
1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
// z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
odzvoníti -ím dov. odzvónil -íla, nam. odzvonít/odzvonìt; odzvonjênje; drugo gl. zvoniti (í/ȋ í) kaj ~ konec pouka; brezos. Odzvonilo je poldne; poud., s smiselnim osebkom odzvoniti komu/čemu Njegovi slavi bo odzvonilo |je ne bo več|
Celotno geslo
Sinonimni
odzvoníti -ím dov.
1.
prenehati dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona
SINONIMI:
ekspr. odklenkati
2.
brezos. s smiselnim osebkom v dajalniku, ekspr. izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja
SINONIMI:
ekspr. odklenkati
Celotno geslo
Etimološki
Pleteršnik
odzvoníti, -ím, vb. pf. 1) durch Läuten erwidern; — 2) aufhören zu läuten; abläuten; ali je že odzvonil k maši?
Črnovrški
Celotno geslo
Kostelski
Število zadetkov: 7
Dostopnost