Zadetki iskanja
1. |vse| óbčedržáven, óbčeslovánski
2. |splošno| óbčekorísten, óbčeveljáven
1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno
2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
♦ pravn. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava
- óbče prisl.:
obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim
óbče -ega s, pojm. (ọ́; ọ̑) neobč. odnos med ~im in posamičnim med splošnim
óbčost -i ž, pojm. (ọ́; ọ̑) neobč. splošnost; filoz.