mrtvíčen -čna -o prid. (ī ȋ)
1. knjiž. duševno otopel, ravnodušen, nedejaven: bil je šibek in mrtvičen
// zastar. navidezno mrtev, napol mrtev: v jamo so zmetali mrtve in mrtvične vojake
2. ohromel, hrom: ena stran telesa mu je ostala mrtvična
3. zelo hud, hromeč: mrtvična groza, žalost / mrtvično spanje zelo globoko
♦ med. mrtvični krč tetanus
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
mrtvíčen -čna -o (í; ȋ) neobč.: biti ~ otopel, ravnodušen; Ena stran telesa je ~a hroma
mrtvíčnost -i ž, pojm. (í; ȋ) neobč.
mrtvíčnost -i ž, pojm. (í; ȋ) neobč.
Celotno geslo
Sinonimni
Pleteršnik
mrtvíčən, -čna, adj. 1) scheintodt, Jan.; halbtodt, Met.; — schlafsüchtig, lethargisch, Cig., Jan.; tak je, ko bi bil mrtvičen (kadar je človek zdelan), Notr.; mrtvično in klavrno smo sem prilezli, Vrtov. (Sh. g.); m. pustež, LjZv.; — 2) gelähmt: m. ud, Ig (Dol.); — gichtisch, M.
Celotno geslo
Hipolit
mrtvičen pridevnik
Vorenc
Število zadetkov: 6
Dostopnost