Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mecen (10)



  1.      mecén  -a m (ẹ̑) kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik: za izdajo pesniške zbirke je dobil mecena; bogat mecen; biti komu mecen // kdor gmotno podpira sploh: v njem so dobili mladi športniki vnetega mentorja in mecena
  2.      méčen  in mêčen -čna -o (ẹ̑; ) pridevnik od meča s: mečna mišica
  3.      mecenát  -a m () knjiž., redko mecen: nekaj mecenatov je dalo potrebno vsoto
  4.      mecenátski  -a -o prid. () knjiž., redko mecenski: mecenatske zasluge / mecenatska akcija
  5.      mecenátstvo  -a s () knjiž., redko mecenstvo: Zoisovo mecenatstvo
  6.      mecénka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od mecen: mecenka mlade kiparke
  7.      mecénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mecene ali mecenstvo: mecenske zasluge / znana mecenska hiša / mecenska akcija
  8.      mecénstvo  -a s (ẹ̑) dejavnost mecenov: del premoženja uporabiti za mecenstvo; Zoisovo mecenstvo / publ. podjetje je prevzelo mecenstvo nad kulturnimi prireditvami v kraju pokroviteljstvo
  9.      mečenósec  -sca m (ọ̑) nekdaj plemič, ki nosi vladarju meč: cesarjev mečenosec
  10.      lepoúmnik  -a m () knjiž. poznavalec, ljubitelj lepega v umetnosti: on ni ustvarjalec, ampak samo lepoumnik; lepoumniki romantiki; lepoumnik in mecen




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA