koníca -e ž (í)
1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike
// končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov
// tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico
♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine
2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice
// navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
koníca -e ž (í) odlomiti ~o; jedi dodati za noževo ~o soli; publ.: (prometna) ~ |čas najgostejšega prometa|; zmogljivosti prodajaln ob, v ~ah sezone |v času največjih nakupov|
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
koníca -e ž
Pleteršnik
koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.-Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
Smučanje
Geografija
Smučanje
Geologija
Planinstvo
Število zadetkov: 10
Dostopnost