Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kateri (3.582)



  1.      katéri 1 -a -o zaim. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka // izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj? 2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi; dobile so, kar je katera zaslužila; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme ● navihana je kot le katera zelo; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri, redkokateri
  2.      katéri 2 -a -o zaim. (ẹ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo; žena, do katere je imela zaupanje; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru; to je tisti, kateremu je vse zaupal / raba peša on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki // raba peša za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki / katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo 2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor, katerega naloge so znane; ljudstvo, v katerega imenu nastopate; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina 3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodalezastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli, katerisibodi
  3.      katérikóli  -a- -o- in katéri -a -o kóli zaim. (ẹ̑-ọ̑) ki izraža poljubnost osebe ali stvari: pomaga mi več kot katerikoli sorodnik; na sprehod greš lahko v katerikoli obleki / udarec lahko pride od katerekoli strani / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih utrgaj si rožo, katerokoli hočeš; sam.: kateregakoli bi doletela ta čast, naj jo sprejme
  4.      katérikrat  prisl. (ẹ̄) star. kdàj: ali si bil že katerikrat na Triglavu / katerikrat je deževalo, katerikrat je padala sodra včasih
  5.      katérisibódi  -a- -o- in katéri -a -o si bódi zaim. (ẹ̑-ọ́) katerikoli: zapojte katerosibodi slovensko pesem
  6.      málokatéri  -a -o zaim. (á-ẹ̄) izraža precej majhno število oseb ali stvari iz določene vrste: v malokateri knjigi je opis tako živ; sam.: malokatera se ga spomni; všeč mu je kakor malokatera zelo
  7.      málokatérikrat  prisl. (á-ẹ̄) star. malokrat, malokdaj: taka priložnost se malokaterikrat ponovi
  8.      màrsikatéri  -a -o zaim. (-ẹ̄) izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste: prečula je marsikatero noč; v marsikaterem pogledu ga prekaša; sam.: marsikateri bi se rad izmuznil; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal
  9.      màrsikatérikrat  prisl. (-ẹ̄) redko velikokrat, večkrat: marsikaterikrat bi zvečer rajši ostal doma
  10.      mnógokatéri  -a -o zaim. (ọ̑-ẹ̄) knjiž. marsikateri: mnogokateri kmet pridela komaj zase; sam.: to bo mnogokaterim všeč
  11.      nekatéri  tudi nekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē) 1. mn. izraža manjše število a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo; nekateri vozniki vozijo prehitro; ekspr. med udeleženci so nekatera znana imena / hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala biti večja; nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola: nekateri so bili drugačnega mnenja; vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj; zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne; ekspr. nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno 2. ed., star. izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste; marsikateri: nekatero noč je prečula ob bolnem otroku
  12.      nekatérikrat  prisl. (ẹ̄) 1. star. velikokrat, večkrat: te besede je že nekaterikrat slišal 2. zastar. nekajkrat, nekolikokrat: gospodarja je nekaterikrat poklicala
  13.      premàrsikatéri  -a -o zaim. (-ẹ̄) ekspr. marsikateri: premarsikatero karikaturo je narisal zelo hitro
  14.      prenekatéri  tudi prenekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē) knjiž., ekspr. marsikateri: prenekateri gledalec ni bil zadovoljen; prenekatero noč je prebedela; to napako opazimo v delu prenekaterih organizacij; stara mati je znala prenekatero pesem; sam.: s fronte se prenekateri ni več vrnil
  15.      prenekatérikrat  prisl. (ẹ̄) knjiž., ekspr. velikokrat, mnogokrat: take očitke je prenekaterikrat slišal od brata; zaradi jezikavosti je bil že prenekaterikrat tepen
  16.      rédkokatéri  -a -o zaim. (ẹ́-ẹ̄) malokateri: redkokatera dežela ima toliko lepot; sam.: le redkokateri se ga je še spominjal
  17.      vsakatéri  -a -o zaim. (ẹ̄) star. vsak: vsakateri voznik se je pritoževal nad slabo cesto / ob pogledu nanj je vsakateremu šlo na smeh vsakomur
  18.      absolúten  -tna -o prid. () 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega
  19.      absolutízem  -zma m () politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma
  20.      adjutánt  -a m (ā á) v nekaterih državah oficir, dodeljen višjim vojaškim osebnostim, pribočnik: generalov adjutant / adjutant polka
  21.      adjutantúra  -e ž () v nekaterih državah adjutantski urad
  22.      admiralitéta  -e ž (ẹ̑) v nekaterih državah vrhovno poveljstvo in uprava vojne mornarice: britanska admiraliteta / straža pred admiraliteto pred poslopjem tega poveljstva // admiralski zbor, admirali: vsa admiraliteta in generaliteta
  23.      admirálski  -a -o prid. () nanašajoč se na admirale: admiralski čin; admiralska uniforma / admiralski zbor ♦ navt. admiralsko sidro sidro s preklopno železno prečko; voj. admiralska ladja ladja, na kateri je vkrcan admiral s svojim štabom
  24.      admirálstvo  -a s () 1. čin ali služba admirala: ponosen na svoje admiralstvo 2. v nekaterih državah vrhovno poveljstvo in uprava vojne mornarice; admiraliteta: britansko admiralstvo
  25.      aerofagíja  -e ž () med., vet. bolezen, pri kateri človek ali žival požira zrak

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA