Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
izréčen -čna -o prid. (ẹ̄)
1. knjiž. izrecen: denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu; to je bila njegova izrečna želja
2. pravn. ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke: izrečni dogovor, sporazum; izrečna privolitev
    izréčno prisl.:
    izrečno omenjati, povedati kaj / v členkovni rabi predstava je organizirana izrečno za povabljence samo, le
Pravopis
izréčen -čna -o; -ejši -a -e (ẹ́; ẹ̑; ẹ́; ẹ̑) neobč. njegova ~a želja izrecna
izréčni -a -o (ẹ́; ẹ̑) pravn. ~ sporazum
Pravopis
izrečèn -êna -o (ȅ é é) ~ sklep
izrečêno -ega s, pojm. (é) O tem je bilo veliko ~ega
izrečênost -i ž, pojm. (é)
Celotno geslo Etimološki
izrẹ̄čen – glej izrẹ̄cen
Pleteršnik
izréčən, -čna, adj. 1) ausdrücklich, Jan., Nov.; izrečno, ausdrücklich, Cig. (T.), nk.; — 2) aussprechbar, sagbar, Jan. (H.).
Celotno geslo Hipolit
izrečen deležnik

PRIMERJAJ: izreči

Besedje16
izrečen del. ♦ P: 3 (TAr 1562, TO 1564, DB 1584)
SSKJ²
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é)
1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
● 
publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ 
pravn. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
    izrêči se 
    javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
    // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
    izrékši in izrêkši zastar.:
    to izrekši, se je poslovil
    izrečèn -êna -o:
    izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
Število zadetkov: 8