ímperativ -a m (ȋ)
1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati
2. jezikosl. velelni naklon: stavek v imperativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
ímperativ -a m, pojm. (ȋ) zahteva, nujnost; poud. kategorični ~ |nujna zahteva|; jezikosl. velelnik, velelni naklon
Celotno geslo
Etimološki
ȋmperativ -a m
Število zadetkov: 4
Dostopnost