Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ge=kam (2)



  1.      kám  prisl. (ā) 1. izraža vprašanje po kraju, proti kateremu je dejanje usmerjeno ali ga doseže: kam greš? kam je izginil? kam boš to zapisal? / kam si se zagledal; elipt.: kam zdaj? odkod in kam, tovariš? kam pa, kam, bratec? skril se je v klet ali kam menda v klet / ekspr. kam boš (šel) sam ob tej pozni uri! saj ne moreš nikamor; nikar ne hodi / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kam bi sedel; vidiš, kam si zašel; pokazal je, do kam naj odkosijo; elipt. rad bi šel na počitnice, pa ne ve kam 2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža začudenje, odklonitev: kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje; le kam je gledal, ko se je oženil z njo ● ekspr. le kam boš z denarjem denarja imaš toliko, da ga ne boš mogel porabiti; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam; ekspr. zdaj pa ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; star. takemu človeku ne bi zaupal psa, kam šele sina kaj šele; prim. bogve, kdove
  2.      kàm  prisl. () izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja: ali boš kam odpotoval? le redko ga kam povabijo; pojdi v Ljubljano ali kam drugam; skril se bom kam, kjer me ne poznajo, v hribe kam / dospeti, priti kam; elipt. fant mora kam proč / mislili smo, da si kam šel; pridelka je toliko, da ga ne bodo imeli kam spraviti ∙ ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; nar. pojdi kam, da se res ženi beži no, beži; saj ni mogoče; prim. malokam, marsikam, redkokam




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA