brúno -a s (ū)
na dveh straneh obtesano deblo: tesati bruno; počrnela bruna; iz brun narejena bajta
// nar. deblo, hlod: Tesišče je bilo v jami nedaleč od plotu. Na stoleh je ležalo pet dolgih olupljenih brun (Prežihov)
● bibl. pezdir v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
brūno -a s
Pleteršnik
Celotno geslo
Hipolit
bruno samostalnik srednjega spola
Vorenc
bruno s, F5, fistucare, kole, ali bruna notar vbyati; secamentum, -ti, en odréṡan koṡ eniga bruna, ali leſſa; trabalis, -le, trabalis arbor, drivú ṡa bruna; trabes parietales, oſteinki, ali bruna ṡa ſteino; trabs, -bis, en trám, enu brunu v'zimpri
Svetokriški
Bruno -a m osebno lastno ime Bruno: nam poterdi S. Bruno im. ed., kjr od Marie nam pravi ǀ shnim pude Bruno im. ed. Malar ǀ Ali pak s'S. Brunam or. ed. ǀ Satoraj s' S. Brunonam or. ed. ſerzhnu vaſs Nem. Nem. proſſem 1. Sv. Brúno (1040–1101), ustanovitelj kartuzijanskega meniškega reda 2. Neki slikar
Besedje16
Celotno geslo
eSSKJ16
bruno -a (brunu, bruvno) samostalnik srednjega spola
1. na dveh straneh obtesano deblo; SODOBNA USTREZNICA: bruno
1.1 v razlagalnih besedilih velika pomanjkljivost, ki je osebek noče videti; SODOBNA USTREZNICA: napaka, slabost
FREKVENCA: 45 pojavitev v 8 delih
Zadrečki
Celotno geslo
Kostelski
Število zadetkov: 13
Dostopnost