Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
absolúten -tna -o prid. (ȗ)
1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
♦ 
filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; glasb. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila ne glede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka
    absolútno 
    prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba
    // v členkovni rabi poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega
Pravopis
absolúten -tna -o (ȗ) ~a disciplina brezpogojna; ~a premoč nesporna; ~a prepoved popolna, vsestranska
absolútni -a -o (ȗ) ~ vladar; ~a večina |več kot polovična|; ~a vrednost števila
absolútno -ega s, pojm. (ȗ) svet ~ega
absolútnost -i ž, pojm. (ȗ)
Celotno geslo Etimološki
absolȗten -tna prid.
Pleteršnik
absolūtən, -tna, adj. absolut; — prim. samonaseben, samoobseben.
Število zadetkov: 4