Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zvoniti (51-51) ![](arw_left.gif)
- zvonjênje -a s (é) glagolnik od zvoniti: poslušati zvonjenje; glasno zvonjenje zvonov / od daleč se je oglasilo zvonjenje / po zvonjenju so šli vsi učenci v razred; prebudilo ga je zvonjenje budilke; zvonjenje telefona, hišnega zvonca / jutranje, večerno zvonjenje; zvonjenje za umrlim / zvonjenje lovskih psov ∙ zvonjenje v ušesih občutek zvenenja nepretrganega visokega tona ♪
1 26 51