Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zvon (76-100)



  1.      budílka  -e ž () ura, ki zvoni ob določenem času: budilka se sproži, zvoni; budilka me je zbudila ob petih; naviti budilko ∙ nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri
  2.      búdnica  -e ž () 1. zvočni znak za vstajanje: budnica je bila ob sončnem vzhodu; ob šestih so zatrobili budnico; zvoniti za budnico // skladba, ki jo na prazniške dni igra godba zgodaj zjutraj: na dan vstaje so igrali budnice; zjutraj je bila budnica, dopoldne pa gasilska vaja 2. lit. pesem, ki vzbuja narodno zavest: rodoljubna budnica
  3.      búnika  -e ž (ū) bot. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti, Scopolia: kranjska bunika
  4.      búrovž  -a m (ú) 1. star. zvonec, ki ga nosi žival vodnica: krava pozvanja z burovžem 2. nar. dolenjsko, ekspr. neroden, vihrav človek: takih burovžev še nisem videl 3. zastar. ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; veliki voz
  5.      cámelj  -mlja m (á) star. kembelj (pri zvonu)
  6.      cerkóvnik  -a m (ọ̑) kdor oskrbuje cerkev: cerkovnik ugaša sveče, zvoni poldne; cerkovnik pri podružnici
  7.      cerkvén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelolingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti
  8.      cerkvénik  in cerkveník -a m (ẹ̑; í) zastar. cerkovnik: cerkvenik je že šel zvonit; samostanski cerkvenik
  9.      cíkniti 2 -em dov.) dati prodiren, odsekan glas: crr, je ciknil zvonec v veži
  10.      cimbelíkati  -am nedov. () redko zvoniti z malim zvonom: cimbelika za zadnjo uro
  11.      cimbelínkati  -am nedov. () redko zvoniti z malim zvonom
  12.      cìn  in cín medm. (; ) posnema glas zvončka, kovancev: cin cin, je pozvonilo na vratih; cin cin cin, so peli tolarji / cincin, cincin; cin cin cincindrin
  13.      cíngel  [gǝl] medm. (í) posnema zvončkljanje: cingel cingel / cingel cink cink
  14.      cíngeljček  -čka [gǝl] m () nar. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike; zvonček: povsod so že pognali cingeljčki
  15.      cingetáti  -ám in -éčem nedov., ẹ́) redko cingljati: zvončki cingetajo
  16.      cingljánje  -a s () glagolnik od cingljati: slišati cingljanje zvončkov; tanko cingljanje; cingljanje kristalnih čaš / njegovi verzi so prazno cingljanje
  17.      cingljáti  -ám nedov.) dajati visoke, zveneče glasove: zvonček cinglja; kraguljčki cingljajo / ekspr. voda cinglja čez kamenje // povzročati visoke, zveneče glasove: cingljati s tolarji v žepu; pren., ekspr. cingljati z besedami cingljajóč -a -e: cingljajoči kraguljčki
  18.      cìnk  medm. () posnema glas pri udarcu po steklu, po zvončku: cink cink, so zazveneli kozarci / cink cingel, cink cangel
  19.      cínkati 2 -am nedov. () dajati kratke, cingljanju podobne glasove: za ovinkom je cinkal tramvajski zvonec
  20.      čebúlica  -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti: tulipanova, zvončkova čebulica; čebulice lilij 2. manjšalnica od čebula: zreži drobno čebulico in dva korenčka ◊ anat. dlačna, lasna čebulica debeli del korena dlake, lasu; bot. dvolistna morska čebulica zgodnja pomladanska cvetlica z modrimi cveti, Scilla bifolia; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea
  21.      čežín  -a m () star. ministrantski zvonček: ministrant pozvončklja s čežinom
  22.      číslo  -a s () 1. zastar. število, številka: precejšnje čislo pisarjev / tiskovne pomote v zadnjem Zvonovem čislu 2. nav. mn., star., v zvezi biti, imeti v čislih ceniti, spoštovati: zadovoljna je bila, da je njegovo ime tako v čislih; zelo ga imajo v čislih
  23.      čúti 1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ) raba peša 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
  24.      daljáva  -e ž () 1. velika krajevna oddaljenost: prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo; krmarjenje vozila na daljavo // kraj, prostor, ki je daleč: iz daljave se oglašajo zvonovi; v daljavi se bliska / pogled, uprt v daljavo; zamakniti se v daljavo / publ. lovci na daljave (smučarski) skakalci; pren. dogodke je slutil v megleni daljavi // pesn. prostranstvo: jasne, sinje, sončne daljave 2. razdalja: približati se na daljavo desetih korakov; strelna, vidna daljava; prenos električne energije na večje daljave
  25.      daljína  -e ž (í) daljava: iz daljine je odmeval glas vaškega zvona; pesn. daljine morja / izmeriti daljino ♦ šport. skok v daljino atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni smeri

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA