Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zveza (166-190) 
- nasílnik -a m (ȋ) ekspr. nasilen človek: nasilnik grozi, da bo razbil vrata; kaznovati, zvezati nasilnika; zvečer ni bil nihče varen pred nasilniki / boj zoper tuje, vladajoče nasilnike tirane, oblastnike ♪
- nasloníti -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom
poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
- nasprotnoiménski -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: elektr. nasprotnoimenski električni naboji električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa negativni; fiz. nasprotnoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega ♪
- nèdolóčniški -a -o prid. (ȅ-ọ̄) nanašajoč se na nedoločnik: nedoločniška osnova, pripona / nedoločniška konstrukcija v nekaterih jezikih zveza osebka ali predmeta z nedoločnikom kot povedkom ♪
- néksus -a m (ẹ̑) knjiž. zveza, povezanost: socialni neksus ♦ jur. kavzalni neksus zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; kavzalna zveza ♪
- nèločljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da ločiti: neločljivi deli priprave / neločljiva zakonska zveza / glasovi v daljavi so bili neločljivi od streljanja / ekspr.: neločljiva prijatelja sta zelo velika, dobra; to je neločljiva celota nèločljívo prisl.: neločljivo povezan, zvezan s čim ♪
- neologízem -zma m (ȋ) lingv. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena: uvajati neologizme ♪
- nèposréden -dna -o prid., nèposrédnejši (ȅ-ẹ̑) 1. ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega: neposreden stik, vpliv; ostra beseda je bila neposreden vzrok za prepir; ostali so v neposredni zvezi z zaledjem / ima neposredne dokaze za njihovo krivdo / neposredni poslušalci koncerta ki so navzoči pri koncertu / neposredni radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; neposredna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev; nekatere rastline ne prenesejo neposrednega sonca // ki ima odkrit, sproščen odnos do okolja: zelo neposreden človek je / želel si je bolj neposrednega pogovora z očetom 2. ki je zelo malo oddaljen a) krajevno: stanuje v neposredni bližini avtobusne postaje b) časovno: vse se bo pojasnilo v neposredni prihodnosti // ki se lahko zgodi v določenem položaju, ob določenem času: neposredna vojna nevarnost je
minila / rešil ga je iz neposredne nevarnosti ◊ biol. neposredni prednik; neposredna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; ekon. neposredni proizvajalec proizvajalec, ki dela v proizvodnji in ustvarja materialne dobrine; neposredna menjava menjava, ki poteka po načelu blago za blago; jur. neposredni davek davek od dohodkov in premoženja; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; neposredne volitve; lingv. neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; mat. neposredni dokaz dokaz, pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; ped. neposredna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. neposredna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; ptt neposredna zveza zveza brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih
in telegrafskih central nèposrédno prisl.: vedno govori zelo neposredno; neposredno voliti; neposredno vprašati; biti neposredno odgovoren; dobiti kaj neposredno iz tovarne; publ.: neposredno po vojni takoj; neposredno pred odhodom tik ♪
- nèrazdrúžen -žna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ekspr. ki se ne da razdružiti, ločiti: nerazdružna zveza / nerazdružna prijatelja zelo velika, dobra nèrazdrúžno prisl.: nacionalna in idejna enotnost sta nerazdružno povezani ♪
- nèrazdvójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̄) publ. neločljiv, nerazdružen: nerazdvojna zveza nèrazdvójno prisl.: nerazdvojno povezan s čim ♪
- nèrazvézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ekspr. ki se ne da razvezati, ločiti: nerazvezna vez ♪
- nèrazvezljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ekspr. ki se ne da razvezati, ločiti: nerazvezljiva skupnost, vez nèrazvezljívo prisl.: biti nerazvezljivo povezan s kom ♪
- Newtonov -a -o [njútonov tudi njútnov] prid. (ȗ) fiz., v zvezah: drugi Newtonov zakon zakon, po katerem je sila, ki povzroči spremembo gibanja telesa, enaka produktu mase in pospeška; prvi Newtonov zakon zakon, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon, po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon vzajemnega učinka ♪
- níčen 2 -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nič: približevati se nični vrednosti ♦ elektr. nični vodnik vodnik, ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok ♪
- novotvórba -e ž (ọ̑) 1. med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: zdraviti novotvorbe 2. ekspr. kar je bilo nedavno narejeno: železobetonska novotvorba ◊ lingv. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena ♪
- nudíst -a m (ȋ) pristaš nudizma: zveza nudistov / plaža za nudiste ♪
- ob... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti g) same dovršnosti: občutiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba 3. v imenskih sestavljenkah za
izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica ♪
- objémen -mna -o prid. (ẹ̑) teh., navadno v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma ♪
- obmóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na območje: območno središče / območna zveza organizacij ♪
- obračílen -lna -o prid. (ȋ) fot., v zvezah: obračilni film film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo resničnosti; barvni obračilni film barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti; obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv ♪
- od... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati č) konca dejanja: odigrati, odpeti d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: odkod, odseben, odstotek ♪
- odbójkarski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odbojkarje ali odbojko: odbojkarski turnir; odbojkarsko tekmovanje / odbojkarska zveza ♪
- odstáven -vna -o prid. (ā) v zvezah: avt. odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; žel. odstavni tir tir za železniška vozila, ki so za določen čas izločena iz prometa ♪
- odvézati in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke // odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni // narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti ● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv
odvézan -a -o: odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti ♪
- odvezováti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezovati otroku čevlje; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico b) privezano: odvezovati okraske; odvezovati živali od jasli c) povezano, zvezano: odvezovati paket; odvezovati voz // odstranjevati obvezo: odvezovati rano 2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati: odvezovati koga odgovornosti; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili // delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube; odvezovati koga od prisege ● ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti ♪
41 66 91 116 141 166 191 216 241 266