Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zven (383)

1.      zvèn  zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
2.      zvenčánje  -a s (ȃ) glagolnik od zvenčati: zvenčanje nakita na rokah; zvenčanje orožja, steklenine ♪
3.      zvenčáti  -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í) dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe zvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina ♪
4.      zvenéčnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost zvenečega: blagoglasnost in zvenečnost jezika ♦ lingv. asimilacija soglasnikov po zvenečnosti ♪
5.      zvenênje  -a s (é) glagolnik od zveneti¹: z dotikom strun povzročiti zvenenje; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih ♦ muz. istočasno zvenenje različnih tonov ♪
6.      zvenéti ¹ -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪
7.      zvenéti ² -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela 2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo ♪
8.      zvéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas 1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo 2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene ♪
9.      zvènk  zvénka in zvênka m (ȅ ẹ́, é) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka; nož je z zvenkom padel na tla; kovinski zvenki; zvenki kozarcev, sekir ♪
10.      zvenketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali; v žepu je zvenketal drobiž ♪
11.      zvenkljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo zvenketati: drobiž je zvenkljal v žepu ♪
12.      zvénkniti  -em tudi zvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: trčila sta, kozarca sta zvenknila / telefon zvenkne; ura v stolpu je zvenknila ♪
13.      zvénski  tudi zvênski -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) nanašajoč se na zven 1: zvenska barva; zvenska kakovost strun / zvenski regulator ♪
14.      žvenčáti  -ím nedov., žvénči in žvênči; žvénčal in žvênčal (á í) redko zvenčati: orožje žvenči ♪
15.      žvènk  žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto ♪
16.      žvènk  medm. (ȅ) posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa ♪
17.      žvénkati  -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ȇ; á ȃ) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal ♪
18.      žvénkelj  -klja m (ẹ́) nar. kembelj: zaslišati udarce žvenklja ♪
19.      žvenkèt  -éta m (ȅ ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla // žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj ♪
20.      žvenketánje  -a s (ȃ) glagolnik od žvenketati: poslušati žvenketanje kovancev, kozarcev ♪
21.      žvenketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali ● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic ♪
22.      žvenkljánje  -a s (ȃ) glagolnik od žvenkljati: slišali so žvenkljanje orožja / žvenkljanje kravjih zvoncev zvončkljanje ∙ ekspr. žvenkljanje z besedami izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje ♪
23.      žvenkljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo žvenketati: drobiž mu je pri hoji žvenkljal v žepu / kraguljčki so veselo žvenkljali zvončkljali žvenkljajóč -a -e: žvenkljajoči kovanci ♪
24.      žvénkniti  -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka // povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila ♪
25.      dozvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) prenehati zveneti: citre še niso dozvenele / besede so dozvenele ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226