Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zven (51-75)


  1.      ízvenzêmeljski  tudi ízvenzémeljski -a -o [vǝn-mǝl in ven-mǝl] prid. (ȋ-ē; ȋ-ẹ̑) publ. ki ni na zemlji: zgodba poteka na izvenzemeljski opazovalnici / možnosti izvenzemeljskega življenja ♪
  2.      izzvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati zveneti: gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord; pren., knjiž. izzvenel je njegov pozdrav 2. knjiž., s prislovnim določilom končati se s čim: romanca izzveni v mirnih zvokih; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo; njegove besede so izzvenele kot poklon ∙ publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha ♪
  3.      izzvenévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od izzvenevati: izzvenevanje strun / izzvenevanje akordov ♪
  4.      izzvenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval 2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čimprej realizirati // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja ♪
  5.      navzvèn  [vǝn] prisl. (ǝ̏) izraža gibanje ali usmerjenost na zunanjo stran, ant. navznoter: obračati dlani navzven in navznoter; vrata se odpirajo navzven; navzven štrleči podočnjaki / kožuh z dlako navzven; zaprtost trga navzven / navzven sočutja ne pokaže // knjiž. izraža usmerjenost v zunanji svet: navzven obrnjen pogled; navzven usmerjene narave ♪
  6.      nazvèn  [vǝn] prisl. (ǝ̏) knjiž. navzven: telo se boči nazven ♪
  7.      nèzvenèč  -éča -e prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) ki ni zveneč: imeti hripav, nezveneč glas ♦ lingv. zveneči in nezveneči soglasniki nèzvenéče prisl.: nezveneče izgovarjati ♪
  8.      nèzvenljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki ne zvene, ne ovene: cvet te rastline je nezvenljiv // knjiž. trajen, neminljiv: nezvenljiva slava ♪
  9.      odzvèn  -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é) knjiž., redko razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek; odmev: predstava je imela poseben odzven ♪
  10.      odzvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti ● knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev ♪
  11.      požvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) krajši čas žvenketati: požvenketati s kovanci v žepu ♪
  12.      požvenketávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvenketati: njene zapestnice so požvenketavale; požvenketavati z ostrogami ♪
  13.      požvenkljáti  -ám dov. (á ȃ) krajši čas žvenkljati: požvenkljati s kovanci ♪
  14.      požvenkljávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvenkljati: pri hoji je požvenkljaval z ostrogami ♪
  15.      prizvèn  -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é) prizvok: kovinski prizven / to ime ima zanj skoraj magičen prizven ♪
  16.      prizvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) zveneč se zaslišati: skozi okno je prizvenel ženski glas ♪
  17.      prižvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) žvenketajoč priti: z ostrogami na škornjih je prižvenketal v sobo ♪
  18.      razzvenéti se  -ím se dov. (ẹ́ í) knjiž. zveneč se razširiti: po sobi so se razzveneli prijetni zvoki ♪
  19.      sòzvenênje  -a s (ȍ-é) 1. istočasno zvenenje: sozvenenje strun ♦ muz. sozvenenje treh ali več tonov pri akordu 2. knjiž., ekspr. čustveno odzivanje: to je vzbudilo v njem bolestno sozvenenje ● knjiž. sozvenenje z dobo ujemanje, skladnost ♪
  20.      sòzvenéti  -ím nedov. (ȍ-ẹ́ ȍ-í) 1. istočasno zveneti: struni sta sozveneli / najrazličnejši zvoki so sozveneli ♦ muz. na barvo zvoka vplivajo toni, ki sozvenijo z osnovnim tonom 2. knjiž. ujemati se, skladati se: obleka pri tem kipu sozveni s telesom; obe podobi stilno sozvenita 3. knjiž., ekspr. čustveno se odzivati: ta knjiga potrebuje bralca, ki je pripravljen sozveneti; njegova notranjost je pri tej glasbi sozvenela sòzvenèč -éča -e: sozveneči zvoki / sozveneči toni ♪
  21.      zazvenčáti  -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í) dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale ♪
  22.      zazvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka // s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo // ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih ♪
  23.      zazvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale ♪
  24.      zazvénkniti  -em tudi zazvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila ♪
  25.      zažvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli // povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA