Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zveličati (2)

1.      zvelíčati  -am dov. (ȋ) rel. narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče: Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal / živa vera ga je zveličala zvelíčati se postati po smrti deležen večne sreče: molil je, da bi se zveličal; zveličati se s pokoro zvelíčan -a -o: zveličan bo zaradi božje dobrote; sam.: sreča zveličanih ♪
2.      vzvelíčati  -am dov. (ȋ) knjiž. zveličati: to dejanje ga morda vzveliča; vzveličati ali večno pogubiti / vzveličati se s pokoro ♪