Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zve (5-29)

5.      zvečéršnji  -a -e prid. (ẹ̄) star. večeren: zvečeršnji sestanek / zvečeršnje mleko mleko od večerne molže ♪
6.      zvečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) veliko; večati: zvečevati igrišče 2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: zvečevati proizvodnjo b) glede na možni razpon: zvečevati pomen dogodka c) glede na intenzivnost: zvečevati upanje na uspeh ♪
7.      zvečíne  prisl. (í) 1. v (veliki) večini: na ladji so bili zvečine nedeljski gostje; pripeljali so se zvečine z avtomobili / to področje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju v glavnem, pretežno; poznati kaj zvečine iz knjig 2. navadno, ponavadi: take so zvečine vse hotelske sobe; na izlete so hodili zvečine ob nedeljah; zvečine večerjamo doma ♪
8.      zvečínoma  prisl. (ȋ) star. večinoma: sestra je živela zvečinoma pri očetu ♪
9.      zvéčjega  in z véčjega prisl. (ẹ̑) nar. v glavnem, pretežno: pridelki so zvečjega že pospravljeni; pozimi so zvečjega stradali ● nar. mudilo se je, zato so delo opravili samo zvečjega samo v grobem, najnujnejše ♪
10.      zvedàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki si prizadeva dosti izvedeti, videti: zvedav in bister deček; zvedav popotnik; bil je zvedav za nekatere stvari / zvedavo izpraševanje / ekspr. zvedave oči // radoveden: nič ni mogel prikriti zvedavim sosedom; zvedave ženske / skriti se zvedavim pogledom zvedávo prisl.: zvedavo si ogledovati mesto; zvedavo prisluškovati ♪
11.      zvedávost  -i ž (á) lastnost zvedavega človeka: otrokova nemirna zvedavost; zvedavost in želja po raziskovanju // radovednost: očitati komu zvedavost; ženska zvedavost ♪
12.      zvedeti  gl. izvedeti ♪
13.      zvedljív ¹ -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se da spraviti, omejiti na kaj: na družbeno občost zvedljive vsebine ♪
14.      zvedljív ² -a -o prid. (ȋ í) star. zvedav: zvedljiv raziskovalec bi tu dobil dosti gradiva // radoveden: obkrožila ga je množica zvedljivih ljudi zvedljívo prisl.: zvedljivo izpraševati ♪
15.      zvedríti  -ím dov., zvédril (ȋ í) razvedriti: prijeten pogovor ga je zvedril; jeza ga je minila, počasi se je zvedril ∙ ekspr. obraz se mu je zvedril na njem se je pojavil veder, vesel izraz zvedríti se nav. 3. os. prenehati deževati: zvedrilo se je tako hitro, kot je začelo deževati // postati veder, brezoblačen: nebo se zvedri; brezoseb. zvedrilo se je in posijalo je sonce ● ekspr. omračeni um se mu je zvedril postal je zopet sposoben normalno misliti, čustvovati; ekspr. zvedrilo se mu je v duši postal je vedro, optimistično razpoložen ♪
16.      zvégati  -am dov. (ẹ́) zvežiti: vetrovi so zvegali kozolce / ekspr. zvegal je ustnice skrivil ♪
17.      zvéjati  -am in izvéjati -am dov. (ẹ̑) odstraniti pleve in primesi iz žita: zvejati pšenico, rž zvéjan in izvéjan -a -o: zvejano žito ♪
18.      zvelíčanje  -a s (ȋ) rel. stanje večne sreče človeka po smrti: moliti za zveličanje; zveličanje in pogubljenje ● ekspr. realizem je edina prava vera in brez nje ni zveličanja samo realistična smer v umetnosti je priznana, cenjena ♪
19.      zveličánski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. zveličaven: zveličanska vera ♪
20.      zvelíčar  -ja m (ȋ) rel. kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče: pričakovati zveličarja / Zveličar Kristus ♪
21.      zvelíčati  -am dov. (ȋ) rel. narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče: Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal / živa vera ga je zveličala zvelíčati se postati po smrti deležen večne sreče: molil je, da bi se zveličal; zveličati se s pokoro zvelíčan -a -o: zveličan bo zaradi božje dobrote; sam.: sreča zveličanih ♪
22.      zveličáven  -vna -o prid. (á ā) 1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna 2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna ● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati ♪
23.      zveličávnost  -i ž (ā) rel. lastnost, značilnost zveličavnega: zveličavnost trpljenja ● ekspr. zveličavnost hipoteze pravilnost ♪
24.      zvèn  zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
25.      zvenčánje  -a s (ȃ) glagolnik od zvenčati: zvenčanje nakita na rokah; zvenčanje orožja, steklenine ♪
26.      zvenčáti  -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í) dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe zvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina ♪
27.      zvenéčnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost zvenečega: blagoglasnost in zvenečnost jezika ♦ lingv. asimilacija soglasnikov po zvenečnosti ♪
28.      zvenênje  -a s (é) glagolnik od zveneti¹: z dotikom strun povzročiti zvenenje; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih ♦ muz. istočasno zvenenje različnih tonov ♪
29.      zvenéti ¹ -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪

   1 5 30 55 80 105 130 155 180 205