Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zve (4.455-4.479)


  1.      telefón  -a m (ọ̑) 1. sredstvo za prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo: izumiti telefon; zgodovina telefona / pogovarjati se po telefonu; povezati kraje s telefonom / pošta, telegraf, telefon [ptt] 2. napeljava za tako prenašanje govora: napeljati telefon v hišo, vas / kopati jarek za telefon 3. električna naprava za tako prenašanje govora: izdelovati telefone; priključiti telefon na centralo; slušalka, vilice telefona / telefon zvoni, ekspr. poje; telefon ne dela, knjiž. je gluh, ekspr. mrtev; telefon je zaseden; zapreti telefon s položitvijo slušalke na vilice narediti, da se zveza prekine; zavrteti telefon številke številčnice te naprave z namenom vzpostaviti zvezo; pridi k telefonu, pog. na telefon; javiti se na telefon [tel.] 361 772; govoriti v telefon v slušalko te naprave; številka telefona klicna številka ● pog. pridi, telefon te kliče nekdo te kliče po telefonu, želeč govoriti s teboj; pog. pridi, telefon imaš telefonski poziv; pog. podražiti telefon enoto telefonskega pogovora; telefonsko naročnino; priključitev telefona na javno telefonsko omrežje; hišni telefon telefonski sistem, omejen na hišo, stavbo; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. na drugi strani telefona se oglasi otroški glas telefonske zveze ◊ igr. igrati se telefon otroško igro, pri kateri zadnji naglas pove prej po vrsti šepetano besedo; ptt brezžični telefon; glavni telefon na centralo neposredno vezan telefon, preko katerega se veže stranski telefon; interni telefon priključen na zasebno telefonsko centralo; naročniški telefon telefon naročnika, priključen na javno telefonsko omrežje; stranski telefon priključen na telefonsko centralo preko glavnega telefona; voj. poljski telefon ♪
  2.      telefonírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. sporočiti po telefonu: telefoniral mi je, da ne more priti; telefonirati od doma, v službo; večkrat si telefonirava / telefonirati na telefonsko številko 331 021 / telefonirati po zdravnika / telefonira že pol ure 2. uporabiti telefon za vzpostavitev telefonske zveze: naučiti se telefonirati; pokazati komu, kako se telefonira / telefoniral sem mu, pa se nihče ne oglasi telefoníran -a -o: telefonirano sporočilo ♦ ptt telefonirani telegram telegram, ki se naslovniku sporoči po telefonu ♪
  3.      telefoníst  -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z vzpostavljanjem zvez med telefonskimi vodi: podjetje zaposli telefonista; telefonist in vratar ♪
  4.      telefonístka  -e ž (ȋ) ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzpostavljanjem zvez med telefonskimi vodi: telefonistka je vzpostavila zvezo ♪
  5.      telefónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na telefon: telefonski kabel; telefonski priključek; telefonska centrala; telefonsko omrežje / telefonski aparat; telefonska govorilnica / telefonski pogovor; telefonska zveza / telefonski naročnik / telefonski imenik abecedni seznam telefonskih naročnikov z njihovimi telefonskimi številkami in naslovi / (telefonska) slušalka ♦ ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod; cestni telefonski stebriček naprava ob cesti v obliki stebrička z vgrajenim telefonom za klic v sili; telefonska številka klicna številka telefónsko prisl.: telefonsko sporočiti ♪
  6.      telegráfski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na telegraf, brzojaven: telegrafski drog, kabel / telegrafska centrala; telegrafsko omrežje / telegrafski znak; telegrafsko sporočilo / telegrafski promet / telegrafski naročnik / telegrafski aparat ♦ ptt telegrafski oddajnik, sprejemnik oddajnik, sprejemnik, ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki; sinhronski (telegrafski) sistem sistem, pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono 2. ekspr., navadno v zvezi s slog, stil zelo zgoščen, jedrnat: v telegrafskem slogu napisan odgovor / obnoviti zgodbo v telegrafskem stilu telegráfsko prisl.: telegrafsko sporočiti ♪
  7.      telekomunikácija  -e ž (á) nav. mn. 1. izmenjava, posredovanje informacij na daljavo z elektromagnetnimi sistemi: omogočiti telekomunikacije; mednarodna zveza za telekomunikacije; radijska, telefonska telekomunikacija 2. sredstvo, ki omogoča tako izmenjavo, posredovanje informacij: prenos informacij po telekomunikacijah ♪
  8.      telekomunikacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na telekomunikacijo: telekomunikacijski satelit; telekomunikacijske naprave / telekomunikacijski sistem / telekomunikacijske zveze telekomunikacíjsko prisl.: telekomunikacijsko prenašati ♪
  9.      téleks  -a m (ẹ̑) ptt električna naprava za prenašanje tipkanih črk na daljavo: priključiti teleks; stroški za uporabo teleksa / rezervirati sobe po teleksu // sporočilo, preneseno po tej napravi: prispel je že drugi teleks / sveženj teleksov; neskl. pril.: teleks imenik; teleks zveze ♪
  10.      telemetríjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na telemetrijo: telemetrijska naprava / telemetrijska zveza ♪
  11.      teleprínterski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na teleprinter, daljnopisen: teleprinterska centrala / teleprinterska zveza; teleprintersko sporočilo / teleprinterski aparat ◊ ptt teleprinterski oddajnik; žel. teleprinterska okrožnica uradno teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o vpeljavi vlaka, njegovi sestavi, voznem redu telepríntersko prisl.: teleprintersko obveščati ♪
  12.      teleskóp  tudi teleskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) fiz. daljnogled za opazovanje zvezd, ki da obrnjeno sliko: s teleskopom odkriti nov planet; opazovanje sonca s teleskopom ● zastar. s teleskopom gledati plezalce z daljnogledom ◊ astr. radijski teleskop elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja ♪
  13.      teleskópski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na teleskop: teleskopska cev / teleskopsko opazovanje 2. teh. sestavljen iz več cevastih delov različnih premerov, ki se dajo potisniti drug v drugega: teleskopski amortizerji; teleskopska antena; teleskopske vilice ◊ zool. teleskopske oči oči z zelo navzven potisnjenim ali podaljšanim zrklom ♪
  14.      teló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. snovni del človeškega ali živalskega bitja: mokro oblačilo se oprijemlje telesa; utrditi, zdrgniti si telo; imeti rane po celem telesu; golo, mišičasto telo; moško telo; telesa kopalcev; s perjem pokrito telo ptice; glava in drugi deli telesa; hrbtna stran telesa; pretakanje krvi po telesu; ekspr. boj med telesom in duhom / s celim telesom se vreči na tla; ekspr.: z lastnim telesom zaščititi koga; gniti, zgoreti pri živem telesu; biti operiran pri živem telesu brez narkoze / človeško, živalsko telo / ekspr. onemogla telesa so se pomikala dalje človeška, živalska bitja // ekspr. ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja, užitka: polastil se je njenega telesa; prostitutke prodajajo svoje telo 2. evfem. truplo: telo v zemlji razpade, strohni; položiti telo v grob; telesa ubitih / mrtvo telo 3. redko trup: hermelin nosi telo tik ob tleh; vzravnati telo; glava in telo / telo in vrat čutare; telo ladje 4. od okolja ločena snovna celota: elastično, prozorno telo; delovanje telesa na telo; meje, velikost telesa / plinasta, trdna telesa / sonce, planeti in druga nebesna telesa / odstraniti tuje telo iz očesa tujek 5. navadno s prilastkom določena naprava, priprava kot funkcijska celota: hladilno telo / svetlobna telesa svetila / knjiž. astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa 6. knjiž., navadno s prilastkom skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota: po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na tri države / delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa; posvetovalno, volilno telo; komisije, odbori in druga telesa 7. rel., v zvezi sveto rešnje telo posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo // tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu 8. geom. s ploskvami omejen del prostora: prostornina telesa; kocka, valj in druga telesa / rotacijska telesa / geometrijsko telo ● evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več zanositi, roditi; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; zdrav duh v zdravem telesu ◊ anat. maternično telo zgornji del maternice; fiz. črno telo trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh teles najmočneje seva; točkasto telo katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom; togo telo; jur. zakonodajno telo; zemljiškoknjižno telo eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti katastrski občini; rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih ♪
  15.      temeljíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. narediti temelj čemu: hišo so dobro temeljili; temeljiti na pilotih, s piloti 2. navadno v zvezi z na imeti kaj za temelj, osnovo: obtožba temelji na dejstvih; komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb / to načelo temelji v zanikanju vsega / preh., publ. svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki utemeljeval, gradil temeljèč -éča -e: na znanosti temelječa tehnika ♪
  16.      têmper  tudi témper [pǝr] neskl. pril. (ȇ; ẹ̑) metal., navadno v zvezi temper litina litina, ki je žarjena, da se poveča oblikovalnost; temprana litina ♪
  17.      tèmveč  tudi temvèč vez. (ȅ; ȅ) v protivnem priredju 1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane: ta novica je ni pomirila, temveč še bolj vznemirila; delo ne ločuje, temveč združuje ljudi; ni rodila doma, temveč v bolnišnici; ne začni z očitanjem in grožnjo, temveč s prijazno besedo 2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le - temveč tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: zanjo bi bila to ne samo sreča, temveč tudi čast; dobil je ne samo smuči, temveč tudi drsalke; ni samo govoril, temveč tudi delal / sodelovanje ob meji ni samo koristno, temveč tudi nujno ♪
  18.      teologíja  -e ž (ȋ) 1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega, bogoslovje: študirati teologijo; islamska, katoliška, protestantska teologija; doktor teologije; predavanja iz teologije; filozofija in teologija ♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; naravna teologija ki skuša spoznati Boga miselno; negativna teologija ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni; pastoralna teologija teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju; teologija osvoboditve katere predmet in namen je osvoboditev človeka, zlasti družbena 2. pog. teološka fakulteta: vpisati se na teologijo; študenti teologije ♪
  19.      teoríja  -e ž (ȋ) 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile; postaviti novo teorijo; ekonomske, marksistične teorije; teorija časa, osebnosti; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; žarg., avt. vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč; o dogodku ima svojo teorijo 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva teorijo; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače ◊ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; lingv. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača; teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev ♪
  20.      tepéžen  -žna -o prid. (ẹ̄) etn., v zvezi tepežni dan dan, ko se tepežka, 28. december: bilo je na tepežni dan ♪
  21.      têpsti  têpem nedov., tépel têpla (é) 1. dajati komu udarce: tepsti otroka, žival; tepsti po glavi; tepsti z roko, s šibo; tepsti koga kakor vola zelo močno in neusmiljeno / tepsti konja, da bi premaknil voz / ekspr. dež ga tepe po licih; torba ga tepe po petah ga udarja; redko ptica tepe s krili maha, udarja 2. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: tepejo jih slabe letine, napačne odločitve / usoda, življenje ga zelo tepe ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega têpsti se 1. dajati udarce drug drugemu: pred gostilno sta se tepla dva moška; otroci se večkrat prepirajo in tepejo / tepsti se s kom 2. ekspr. biti se, bojevati se: dve leti se je tepel na fronti; tepsti se s sovražno vojsko / tepsti se za pravico / tepsti se za izkoriščane, zapostavljene / dekle se je teplo z jokom // v zvezi z za zelo si prizadevati za uresničitev svoje želje ob enakem prizadevanju nasprotnikov: ljudje se kar tepejo za dobrega delavca, novi izdelek 3. ekspr. biti v velikem neskladju: te barve se tepejo; nova stavba se preveč tepe z okoljem / v njegovem ravnanju se tepejo kmečke in mestne navade / to se tepe z razumom ● ekspr. vetrovi se tepejo se v sunkih mešajo; redko tepsti se z revščino otepati se tepèn -êna -o: tepen otrok ∙ ekspr. tepeno moštvo premagano moštvo ♪
  22.      teptálen  -lna -o [tudi tǝp] prid. (ȃ) v zvezi teptalni stroj stroj za ravnanje in teptanje snega: urejati smučišče s teptalnim strojem; voznik teptalnega stroja ♪
  23.      ter  vez. I. med členi v stavku 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: prinesti pecivo in vino ter kozarce; kupiti sladkor in moko ter olje / v osmrtnicah žalujoči: hčerka Pavla z družino, sin Andrej, sestri Marjana in Micka ter ostalo sorodstvo // nav. ekspr. za vezanje členov sploh: upoštevati telesne posebnosti ter naše standarde, sociološke in druge elemente; zanimivi so razni obredi ter plesi in igre; knjižnica in čitalnica sta odprti vsak dan od 7. do 18. ure ter ob sobotah od 8. do 12. ure 2. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: izhaja več periodičnih publikacij ter časopisov v obeh jezikih; prireditev sta organizirali pionirska ter mladinska organizacija / prerivati se sem ter tja; pot je bila spolzka, sem ter tja blatna semintja; sem ter tam še najdeš kako mravljišče tuintam // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: blago rdeče, modre ter zelene barve; prinesti obleko, perilo ter čevlje; razpravljali so o spremembah ustave, amandmajih ter o usmeritvi gospodarstva II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: prestopal se je in pokašljeval ter si na vse načine prizadeval, da bi ga opazila // nav. ekspr. za vezanje stavkov sploh: stoji ter gleda in čaka, kaj bo; vstal je ter se umil, obril in oblekel; ozrla se je in požugala s prstom ter se nasmehnila in mu pomežiknila / hitro je izvedela vse novice, zgodbe in skrivnosti ter jih sporočala naprej 2. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: pridi ter poglej; kozarec je padel na tla ter se razbil / uvidela je, da je vsaka beseda zaman ter da se ne da pregovoriti // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: vstala je, stopila k predavatelju ter mu čestitala; navije uro, natlači pipo ter gre sedet pred hišo III. knjiž., navadno v protivnem priredju, z vejico 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: pomagal mu je orati, ter ga ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil / denarja vas ne bom prosil, ter ničesar drugega pa tudi 2. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: dovolj si pametna, ter sama veš, da tega ne smeš ♪
  24.      terán  -a m (ȃ) navadno v zvezi kraški teran kakovostno rdeče vino iz trte refošk, rastoče na Krasu: piti kraški teran; kozarec terana ♪
  25.      tercéten  -tna -o prid. (ẹ̑) lit., v zvezi tercetni del soneta del soneta, sestavljen iz dveh trivrstičnih kitic ♪

   4.330 4.355 4.380 4.405 4.430 4.455 4.480 4.505 4.530 4.555  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA