Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zvaliti (13)

1.      zvalíti  -ím dov., zválil (ȋ í) 1. z valjanjem spraviti a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza 2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe // navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena ● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se zvalíti se ekspr. hitro, neurejeno priti v velikem številu: v dvorano se je zvalila množica ljudi; prim. izvaliti ♪
2.      žváliti  -im nedov. (á ȃ) nar. žvečiti, žuliti: žvaliti kruh ♪
3.      izvalíti  -ím tudi zvalíti -ím dov., izválil tudi zválil (ȋ í) s sedenjem na jajcih, jajčecih doseči, da se v njih razvijejo mladiči: koklja je izvalila deset piščancev izvalíti se tudi zvalíti se začeti živeti ob prihodu iz jajca, jajčeca: račke so se že izvalile / iz jajčeca se izvali ličinka izleže ● nar. tele se je izvalilo rodilo, skotilo; ekspr. to se je izvalilo v tvoji glavi to si si ti izmislil izvaljèn tudi zvaljèn -êna -o: izvaljeni mladiči; umetno izvaljeni piščanci; prim. zvaliti ♪
4.      razvalíti  -ím dov., razválil (ȋ í) 1. z valjenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvaliti hlode, sode; kamenje se je razvalilo po strmini 2. zastar. podreti, porušiti: kmetje so razvalili grad; potres je razvalil mesto / razvaliti vrata razvalíti se slabš. zelo se zrediti: v nekaj letih se je čisto razvalila razvaljèn -êna -o: razvaljen človek; stolp je razvaljen ♪
5.      izvalítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izvaliti: izvalitev piščancev / za izvalitev jajc je potrebna toplota ♪
6.      kámen  -mna m (á) 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira // kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve ● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari ◊ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju ♪
7.      krívda  -e ž (ȋ) 1. vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: dognati, dokazati, ugotoviti krivdo; ekspr. valiti, zvaliti krivdo na drugega / moralna krivda / ekspr. krivda njene smrti pade nanj / zavedati se krivde / nesreča je nastala po njegovi krivdi / odločba o krivdi ∙ pog. to ni moja krivda tega nisem kriv; sprejeti krivdo nase priznati krivdo ♦ lit. tragična krivda // slabo, neprijetno, nezaželeno dejanje: priznati krivdo 2. star. krivica: storjena ji je krivda; skušal je poravnati krivdo ♪
8.      mladìč  -íča m (ȉ í) 1. žival v prvem obdobju življenja: mladič raste, se lepo razvija; mladiči še sesajo; stare živali prodaja in kupuje mladiče; sinica je pitala mladiče s črvi; gnezdo mladičev // živalski potomec v odnosu do staršev: mačka ima pet mladičev; dojiti, izvaliti, skotiti mladiče; medvedji, opičji, ptičji mladič 2. ekspr. mlad, navadno še neizkušen človek: taki mladiči se ogrevate za marsikaj; ne poslušaj teh golobradih mladičev ♪
9.      podkládje  -a s (ȃ) redko lesena podloga za sode v kleti; lega: zvaliti sod s podkladja ♪
10.      podvalíti  -ím dov., podválil (ȋ í) 1. z valjenjem spraviti pod kaj: podvaliti hlod / v pretepu ga je skušal podvaliti; brezoseb. težko naložen voz se je močno nagnil in malo je manjkalo, da ga ni podvalilo 2. žarg. podtakniti: trgovec mu je podvalil blago z napako / svojo krivdo je skušal podvaliti drugemu podvalíti se zvaliti se, zakotaliti se: poleno se mu je podvalilo k nogam ♪
11.      skotalíkati  -am dov. (ȋ) ekspr. skotaliti, zvaliti: skotalikati kamenček v luknjo; jež se je skotalikal po bregu ♪
12.      skotáti  -ám in skótam dov. (á ȃ, ọ̄) nar. skotaliti, zvaliti: skotati sod v klet; skotati se po bregu ♪
13.      skotrljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. skotaliti, zvaliti: skotrljati kamen v luknjo; jabolka so se skotrljala po bregu ♪