Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zor (2.161-2.185)



  1.      učênka  -e ž (é) 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke // ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu // do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma
  2.      učíti  -ím nedov. ( í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenjepsih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
  3.      udár  tudi udàr -ára m (; á) 1. udarec: dobiti boleč, silovit, smrtni udar / z enim udarom ga je ubil / po gozdu odmevajo udari sekire / srčni udar utrip / udar vesel ob vodno gladino; udar po oknu, železu / udar strele / to je bil zanjo hud udar; udar usode 2. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa: preprečevati vodni udar v ceveh; posledice zračnega udara ob eksploziji // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udar mraza, vročine 3. hiter, silovit vojaški napad: prestregli so glavni nasprotnikov udar; udar iz zasede 4. nasilna sprememba oblasti, vlade: fašisti so izvedli udar / državni udar brez sodelovanja ljudskih množic; vojaški udar 5. publ., navadno s prilastkom nenaden silovit nastop česa, kar ima negativne posledice za kaj drugega: gibanje je zadel udar diktature; frontalni udar opozicije / gospodarski, trgovski udar ● ekspr. strele so švigale udar na udar v majhnih časovnih presledkih; publ. taki nazori so prišli pod udar nasprotnikov take nazore so nasprotniki obsodili; publ. priti pod udar zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu; publ. biti na udaru kritike biti kritično obravnavan, navadno z več strani, temeljitomed. električni udar učinek električnega toka na človeško ali živalsko telo; toplotni udar vročinska kap; mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini; šah. taktični udar nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre
  4.      udejánjiti  -im dov.) knjiž. uresničiti: udejanjiti sklep; uprizoritev je dosledno udejanjila avtorjevo hotenje // izraziti, pokazati: udejanjiti resnico življenja v literarnem delu; njegove igralske sposobnosti so se v tej igri lahko udejanjile udejánjen -a -o: udejanjen program, zakon; udejanjene vrednote
  5.      udvárjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost; dvoriti: udvarjati sodelavki 2. prikupovati se, laskati se: udvarjal mu je s pogovori o njegovem delu
  6.      uhó  ušésa s (ọ̑ ẹ́) 1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu // to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; na eno uho slabo sliši; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr. čeprav je napel ušesa, ni nič slišal; ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr. škripanje jim je paralo ušesa povzročalo velik občutek neugodja, bolečino; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; šumelo ji je v ušesih imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi motenj v delovanju organizma; zvoni mu v ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona / ekspr.: zdaj pa odpri ušesa poslušaj, prisluhni; za uho ta glasba ni privlačna za poslušanje; to je prijetno za oko in uho / ekspr. vleči na ušesa prisluškovati / ekspr.: na lastna, svoja ušesa sem to slišal sam, osebno; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom da je res / ekspr.: poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa nepazljivo; vpijejo, da gre skozi ušesa zelo; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi zelo pozorno // nav. ekspr. izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: njegovo uho je poslušalo domačo govorico; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja: marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa za ženske; uho glasbenika, strokovnjaka glasbenik, strokovnjak / to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa o tem je slišal tudi on / govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali 3. zunanji del tega čutila: ušesa mu štrlijo; striči z ušesi; kosmata ušesa; majhna, velika ušesa; oslovska, zajčja ušesa; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes; potegniti kapo čez ušesa; dati si svinčnik za uho; prijeti, vleči koga za ušesa; popraskati se za ušesom; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa ta del s sluhovodom; dati vato v uho v sluhovod 4. s prilastkom temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa: prijeti škaf za ušesa; šivankino uho se odlomi; uho klina, motike, škarij // luknja v takem delu: vrtati ušesa v kamnite sekire; vdeti nit v uho 5. mn., ekspr. zavihani, zmečkani ogli: njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih ● ekspr. sama ušesa so ga bila pazljivo je poslušal; ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. ušesa si maši, zatiska pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. naviti komu ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. ta prevod žali moja ušesa je slab; do ušes odpreti usta zelo, na široko; ekspr. vanjo je bil do ušes zaljubljen zelo; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho udari ga; ekspr. vse mu nosi na ušesa pripoveduje, česar ne bi smel; ekspr. povedati kaj na uho zaupno; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. iti skozi šivankino uho narediti kaj težko uresničljivega; ekspr. melodija gre v uho je prijetna; lahka za zapomnjenje; ekspr. piši me v uho izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; pog. je še moker, zelen za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; nar. medvedje uho zimzeleni gornik; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tegaanat. notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; bot. mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; zajčje uho rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast; lov. ušesa daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic; med. izpirati ušesa s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo; vnetje srednjega ušesa; zool. morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata
  7.      uistosmérjenost  -i ž (ẹ̑) knjiž. lastnost, značilnost uistosmerjenega: nazorska uistosmerjenost
  8.      ujásniti se  -im se in ujasníti se -ím se dov., ujásnil se (ā ; í) star. postati (bolj) jasen, razumljiv: njegov nazor se je ujasnil ● star. bolnici se je popolnoma ujasnilo bolnica je postala prisebna, razumna
  9.      ujémati  -am nedov. (ẹ̑) (uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasove ujémati se 1. biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom 2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami 3. biti drug drugemu enak a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je 4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno 5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata 6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju 7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru // zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali ◊ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu ujemajóč -a -e: ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli
  10.      ujéti  ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec 2. prijeti, zgrabiti kaj a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl / naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč ● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komajigr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter ujéti se 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil // ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno ● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih ujét -a -o 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere ● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili
  11.      ukléti  ukólnem [n] dov., ukolníte tudi ukólnite; uklél; nam. uklét in uklèt (ẹ́ ọ́) po ljudskem verovanju s kletvijo povzročiti, da kaj izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: ukleti svinje; ukleti zemljo, da ne rodi / ukleti delo koga // s kletvijo spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: Kirka je uklela Odisejeve tovariše; ukleti kraljično v kačo ● ekspr., redko vsega je uklela, tako je bila jezna preklela; ekspr. ta prizor ga je za zmeraj uklel zelo prevzel uklét -a -o 1. deležnik od ukleti: ukleti kraljevič; biti uklet v kačo; ukleta voda; sreča mi je ukleta s kletvijo onemogočena, preprečena; obstati kot uklet negibno, nepremičnoekspr. ukleta tišina zelo velika, grozljiva 2. ekspr., navadno v povedni rabi ujet v kaj, iz česar se ne da rešiti: biti uklet v molk, nasilje; biti z dušo in telesom uklet v stvarni svet / življenje je ukleto v trpljenje
  12.      últra  prid. neskl. () knjiž. ki v zelo visoki stopnji presega navadne, običajne lastnosti česa, skrajen: kritika je slikarja označila za ultra modernista; njegovi nazori so se mu zdeli preveč ultra
  13.      ultramontánski  -a -o prid. () nanašajoč se na ultramontance ali ultramontanstvo: ultramontanski nazori / ultramontanski klerikalizem
  14.      últrarevolucionár  -ja m (-á) kdor zagovarja skrajno revolucionarne nazore, stališča: zahteve ultrarevolucionarjev
  15.      umázati  umážem dov., umázala in umazála (á ) 1. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: umazati obleko, posodo, tla; umazati čevlje z blatom; otrok se je umazal pri igri; umazati si roke 2. ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: umazati komu ime; umazal se je v sodelovanju z okupatorji ∙ ekspr. s tem si nočem umazati rok nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: umazati ljubezen, prijateljstvo; z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje / noče umazati svojih sanj umázan -a -o 1. deležnik od umazati: umazani čevlji; umazan otrok; umazana barva las neizrazita, nedoločljiva; pomiti umazano posodo; umazana voda; umazano stanovanje; umazan od apna, dima 2. onesnažen: dihati umazan zrak; umazane reke; boj proti umazanemu okolju / umazana tehnologija tehnologija, ki povzroča, da je okolje onesnaženo 3. ekspr. ki ima negativne lastnosti v etičnem, zlasti moralnem pogledu: on je umazan človek; umazan značaj / umazana misel; umazano življenje / vodili so ga umazani nameni; to so umazani posli / umazani prizori ● opravljati najbolj umazana dela dela, pri katerih se najbolj umaže; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; star. pri plačilu je bil umazan skop, skopuški; prisl.: umazano govoriti, ravnati; umazano lisasta preproga / umazano bela srajca; umazano zelena voda / v povedni rabi na dvorišču je bilo umazano; sam.: nekaj umazanega je ležalo na tleh
  16.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanostipubl. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šolelit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
  17.      umétnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na umetnost: umetnostne smeri; umetnostna dela / umetnostni čut, nazor / umetnostna vzgoja / umetnostni spomeniki; umetnostna galerija; umetnostna kritika, zgodovina ♦ šport. umetnostno drsanje drsanje, pri katerem se ocenjuje umetnostna in tehnična vrednost likov; um. umetnostna geografija ugotavljanje značilnosti umetnin določenega ozemlja ali geografske razširjenosti umetnostnih pojavov; umetnostna topografija opisovanje umetnostnih spomenikov na določenem ozemlju
  18.      umíranje  -a s () glagolnik od umirati: obsojen je bil na počasno umiranje; umiranje od lakote / umiranje sonca na obzorju / umiranje antičnega sveta; umiranje morja in onesnaženih rek / ekspr. veliko umiranj je videl
  19.      univerzalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na univerzalizem: univerzalistični nazor; univerzalistične ideje / univerzalistični izraz poezije
  20.      univerzalízem  -zma m () 1. filoz. nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim: zagovarjati univerzalizem; pristaš univerzalizma / etični, znanstveni univerzalizem 2. knjiž. vsestranskost, vsebinska polnost: kulturni univerzalizem v poeziji; univerzalizem povednosti v romanu // vseobsežnost, vesoljnost: univerzalizem človeške kulture, misli ◊ rel. teološki nauk, ki poudarja enakost vseh ljudi
  21.      upodábljanje  -a s (á) glagolnik od upodabljati: upodabljanje lovskih prizorov; upodabljanje na stene, v kamen / likovno upodabljanje / klišejsko upodabljanje oseb v romanih / upodabljanje geometrijskih tvorb
  22.      upórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih 2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam
  23.      uprávljanje  -a s (á) 1. glagolnik od upravljati: nadzorovati upravljanje; upravljanje države / izročiti podjetje v upravljanje delovnemu kolektivu; upravljanje gledališča, šole / upravljanje posestva / upravljanje premoženja; nepravilnosti pri upravljanju sklada, neprav. s skladom / upravljanje strojev, naprav / avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje / upravljanje tovornjaka / upravljanje tehnoloških procesov ♦ ekon. administrativno upravljanje gospodarstva pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni organi 2. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: družba prevzema od države upravljanje; sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju države; ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja; organi upravljanja; sodstvo in upravljanje // dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: organizacija dela in upravljanja v podjetju / družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe
  24.      urékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: urekati živino / urekati strupene kače 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: taki nazori naših ljudi ne urekajo več
  25.      uresničítev  -tve ž () glagolnik od uresničiti: hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe // kar nastane s tem dejanjem: zgodovinske uresničitve te ideje so različne ● publ. ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev uprizoritev, izvedbo

   2.036 2.061 2.086 2.111 2.136 2.161 2.186 2.211 2.236 2.261  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA