Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zor (176-200)



  1.      vzorčeváti  -újem nedov.) knjiž. izbirati, jemati vzorce česa: vzorčevati rudo
  2.      vzórčiti  -im nedov. (ọ̄ ọ̑) 1. knjiž. izbirati, jemati vzorce česa: vzorčiti blago, surovino; napačno vzorčiti 2. tekst. delati vzorce na čem, v čem: vzorčiti pletenino, tkanino; vzorčiti z drobnimi vzorci vzórčen -a -o: vzorčeno blago
  3.      vzórec  -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomenajur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj
  4.      vzóren  -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepešol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen ♦ šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno
  5.      vzórnica  -e ž (ọ̑) ženska, ki je komu, za koga vzor: postala jim je vzornica; posnemati vzornico; filmska, literarna vzornica ◊ tekst. risba vezave na mrežastem papirju
  6.      vzórnik  -a m (ọ̑) kdor je komu, za koga vzor: postati komu vzornik; posnemati vzornika; igralski, literarni vzornik; vzornik mladine; vzornik v govorjenju, oblačenju
  7.      vzórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzornike: vzorniške lastnosti / vzorniška skupina
  8.      vzórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost vzornega: njegova vzornost je splošno znana; vzornost vedenja
  9.      vzorovánje  -a s () glagolnik od vzorovati se: vzorovanje po tuji literaturi; v njegovih pesmih se kaže vzorovanje pri starejših pesnikih
  10.      vzorováti se  -újem se nedov.) pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor: vzorovati se po očetu, pri očetu / pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi vzorován -a -o: po evropskih književnostih vzorovana tematika
  11.      zazoréti  -ím dov., zazôrel in zazorèl in zazorél (ẹ́ í) nar. dozoreti: koruza, pšenica je že zazorela
  12.      zazoríti  -ím tudi zazóriti -im dov., zazóril ( í; ọ̄) nav. 3. os., knjiž. začeti se, nastopiti: dan je zazoril / zazorila je zora / zvečer so zazorile rdeče svetilke zasvetile zazoríti se, tudi zazóriti se 1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se: komaj se zazori, se že oglasijo prve ptice; še preden se je zazorilo, so šli na pot 2. pojaviti se, pokazati se: na vzhodu se je zazorila zarja
  13.      a  vez., knjiž. 1. v protivnem priredju za izražanje a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice
  14.      abstrákten  -tna -o prid., abstráktnejši () s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln, ant. konkreten: abstrakten pojem; abstraktna predstava o nečem; abstraktno mišljenje ♦ lingv. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje // nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumel abstráktno prisl.: ne zna abstraktno misliti
  15.      ad óculos  [-ok-] prisl. (ọ̑) knjiž. nazorno, otipljivo jasno: ad oculos demonstrirati
  16.      afêra  -e ž () pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek: bil je zapleten v neko afero; politična, velika špijonska afera / njene ljubezenske afere / pog., ekspr. iz te malenkosti je nastala cela afera
  17.      ahój  medm. (ọ̑) pri klicanju (na daljavo) izraža opozorilo: ahoj, kje ste?
  18.      ájda  -e ž () kulturna rastlina z gostimi rdečkastimi ali belimi cveti v gostem socvetju ali njeno seme: ajda diši, medi, zori / črna s črnim, siva ajda s sivim semenombot. tatarska ali zelena ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
  19.      ajdína  in ájdina -e ž (í; ) nar. vzhodno ajda: ajdina že zori
  20.      aklamírati  -am nedov. in dov. () množično pozdravljati z vzklikanjem, s ploskanjem: uprizoritev drame je občinstvo viharno aklamiralo / aklamirati koga pri volitvah izvoliti soglasno s ploskanjem ali z vzkliki, ne z glasovanjem
  21.      akrilát  -a m () kem. trda, prožna in prozorna umetna snov, ki navadno nadomešča steklo
  22.      alármen  -mna -o prid. () nanašajoč se na alarm: alarmni znak, zvonec; alarmna naprava opozorilna, svarilna / poveljnik je ukazal alarmno stanje bombnikov
  23.      alarmírati  -am dov. in nedov. () nenadoma poklicati k pripravljenosti ali intervenciji; opozoriti, obvestiti: alarmirati gasilce, policijo; alarmirali so vse, ki so imeli vozila, da bi prevažali ranjence / čete niso pravočasno alarmirali // vznemiriti, razburiti: novica je alarmirala vse mesto alarmíran -a -o: vsa okolica je bila alarmirana
  24.      àlo  tudi aló medm. (; ọ̑) izraža ukaz, spodbudo: alo, vstani, pri nas ne spimo! alo, dajmo, hitro! alo, udarite no! alo, brž! alo ven, vsi ven! // pri nagovoru izraža opozorilo: alo, fant, kdaj si pa prišel?
  25.      altostrátus  -a m, mn. altostráti tudi altostrátusi () meteor. polprozoren ali neprozoren slojast oblak v višini od 2 do 7 km

   51 76 101 126 151 176 201 226 251 276  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA