Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zoo (626-650)


  1.      marabú  -ja m (ȗ) zool. velika tropska ptica, ki glave nima porasle s perjem, Leptoptilus: peresa marabuja / afriški marabu ♪
  2.      marmótica  -e ž (ọ̑) zool. večji glodavec z majhnimi ušesi in očmi, ki živi ob snežni meji v Alpah in Karpatih; alpski svizec ♪
  3.      martínček  -čka m (ȋ) majhen kuščar: čez kamen se je zapodil martinček; sedimo na soncu in se grejemo kakor martinčki ♦ zool. majhen kuščar sivkaste barve s sorazmerno veliko glavo, Lacerta agilis ♪
  4.      martínec  -nca m (ȋ) zool. ob vodah živeča ptica z majhno glavo, dolgim kljunom in dolgimi nogami, Tringa: ob reki se oglašajo martinci ♪
  5.      mática  -e ž (ā) 1. spolno razvita samica pri čebelah: matica se izleže; matica leže jajčeca; dvoletna, enoletna, triletna matica 2. predmet v obliki debelega obročka z notranjimi navoji: odviti, priviti matico / ključ za matice 3. knjiž. kraj, področje, kamor kaj spada: voda se je vrnila v strugo, svojo matico / združitev velikega dela Krasa z deželo matico 4. enota, ki ima osrednji položaj v odnosu do drugih enot kakega sestava: odnosi podružničnih šol z matico / Atene so veljale za matico jonskih državic / ladja matica ekspedicije 5. društvena založniška organizacija: ustanavljanje matic pri Slovanih / Slovenska matica 6. v zvezi biserna matica notranja plast lupine nekaterih školjk: gumbi iz biserne matice 7. star. matična knjiga: pri sestavljanju biografije je uporabljal cerkvene matice / vpis v poročno, rojstno matico 8. zastar. (tiskarska) matrica: napraviti matico iz kovine ◊ agr. ocetna matica tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri ocetnem vrenju; zakis; anat. nohtna matica plast celic, iz katerih se dela noht; čeb. matica se opraši; dodajati panjem matice; jalova matica ki zalega neoplojena jajčeca; etn. matica del rovaša, ki ga obdrži upnik; jur. matica listine, naloga prvi primerek listine, naloga v več kopijah, ki ostane izdajatelju; strojn. holandska matica holandec; kapičasta, kronska matica; krilna matica ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko; slepa matica ki je na eni strani zaprta; zool. matica spolno razvita samica nekaterih žuželk ♪
  6.      matíja  -e tudi -a m (ȋ) pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom; suha južina: matija je urno prestavljal noge po deblu ♦ zool. pozidni matija pajkovec, ki živi navadno na zidovih hiš, Opilio parietinus ♪
  7.      méden  in mêden -dna -o prid. (ẹ̑; ē) nanašajoč se na med; meden1: medno pecivo / redko medne besede ♦ zool. medni želodček ali medna golša razširjeni del požiralnika, v katerega čebela začasno spravi nektar, mano ♪
  8.      medicínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na a) medicino: medicinska knjiga, razprava / medicinski študij; medicinska terminologija / medicinska fakulteta; ustanavljati medicinske šole / medicinska kemija / medicinski instrumenti b) zdravstvene delavce: medicinski tehnik; (višja) medicinska sestra / prirediti medicinski ples ◊ zool. medicinska pijavka pijavka, ki ima hitinaste čeljusti z drobno nazobčanim robom, Hirudo medicinalis medicínsko prisl.: biti medicinsko izobražen ♪
  9.      medíčarica  -e ž (ȋ) izdelovalka in prodajalka peciva, zlasti medenega: stojnice medičaric ♦ nav. mn., zool. mravlja, ki dela v želodčku zalogo sladke tekočine za sušne dni ♪
  10.      medúza  -e ž (ū) zool. ožigalkar z zdrizastim telesom, ki lebdi v morju: meduze in polipi ♪
  11.      mêdved  -éda m (é ẹ́) 1. zver z gostim kožuhom in močnimi kratkimi nogami: medved brunda, lomasti, ekspr. hlača po gozdu; medved se je postavil na zadnje noge; ujeti medveda; medved v brlogu; lov na medvede; močen kakor medved; hodi kot medved / medved pleše; voditi medveda po svetu 2. igrača, ki predstavlja medveda: kamor gre, nese s seboj svojega medveda 3. ekspr. močen, okoren, navadno dobrodušen človek: zanimiv par sta, ona drobižek, on pa tak medved / ne bodi no tak medved ● ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; pog. tristo (kosmatih) medvedov, kako si trmast izraža podkrepitev trditve; pog. tolkel sem kot tristo medvedov zelo, močno ◊ astr. Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; Veliki medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; film. zlati medved priznanje za najboljši film zahodnoberlinskega festivala; pal. jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; zool. beli ali severni medved ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega Ledenega morja, Thalarctos maritimus; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; rjavi medved ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; sivi medved grizli ♪
  12.      medvédek  -dka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od medved: razposajen medvedek; medvedka in medvedki / otr. v živalski vrt greva gledat medvedke medvede 2. igrača, ki predstavlja medveda: za rojstni dan je otrok dobil medvedka; igrati se z medvedkom 3. nav. mn. najmlajši član taborniške organizacije: na taborjenje je odšlo precej medvedkov in čebelic ◊ zool. medvedek vrečar medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus ♪
  13.      medvédjica  -e ž (ẹ̑) zool. morski sesalec, ki živi v Sredozemskem in Jadranskem morju, Monachus albiventer ♪
  14.      méh  -a m, mn. mehóvi in méhi (ẹ̑) 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh // priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh // posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš ● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno ◊ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti ♪
  15.      mehkúžec  -žca m (ȗ) 1. nav. mn., zool. živali z mehkim telesom brez notranjega ogrodja, Mollusca: polži, školjke in drugi mehkužci 2. redko mehkužen človek: debeluharji in mehkužci so omagali že na pol poti ♪
  16.      mehúr  -ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka ◊ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih ♪
  17.      mehúrček  -čka m (ū) manjšalnica od mehur: zračni mehurčki se dvigajo iz vode; milni mehurčki / testo je mehko in v njem se delajo mehurčki / na koži se mu zaradi vročine delajo mehurčki; pren., ekspr. loviti mehurčke slave ◊ anat. pljučni mehurček najmanjša votlinica v pljučih; teh. mehurček libele zrak v cevki libele, ki kaže vodoravno lego; zool. prebavni mehurček votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana ♪
  18.      mehúrka  -e ž (ū) bot. grm z rumenimi cveti in mehurjasto napihnjenimi plodovi, Colutea arborescens: posaditi mehurko v parku ◊ zool. mehurke žabe z majhno glavo in razmeroma širokim trupom, ki se lahko napihne, Brevicipitidae ♪
  19.      melják  -a m (á) anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti; kočnik: korenine meljakov ◊ agr. močnati del zrna; zool. zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik ♪
  20.      menèk  -nkà tudi mènek -nka [mǝn] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) sladkovodna riba z zelo dolgima plavutma pred repno plavutjo: jesti, loviti menke; ščuke in menki ♦ zool. morski menek večja morska riba z veliko, široko glavo in črno obrobljenimi neparnimi plavutmi, Brosme brosme ♪
  21.      meníšček  -čka [tudi mǝn] m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od menih: droben, slaboten menišček / pesmi meniščka Vodnika 2. zool. gozdna ptica pevka z veliko belo liso na vratu, Parus ater: meniščki in čižki ♪
  22.      menjáčica  -e ž (ȃ) zool. enoceličar, ki pri gibanju neprestano menja obliko; ameba: menjačica se giblje s panožicami ♪
  23.      mesárski  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na mesarje ali mesarstvo: mesarski čok; mesarski nož; mesarska sekira / mesarski pomočnik, vajenec / vname se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje (F. Prešeren) 2. ekspr. debel, močen: skrčil je svoje kratke mesarske prste ◊ zool. mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria ♪
  24.      mesečínka  -e ž (ȋ) zool. klobučnjak brez polipov, ki razdražen zažari, se zasveti, Pelagia noctiluca: lovke mesečinke ♪
  25.      mésten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mesto 1: a) mestna okolica; mestno središče / mestni komite, svet; mestna uprava / mestna in podeželska gospoda; ima mestne navade; mestno življenje / ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja / mestna hiša sedež mestne uprave; mestna hranilnica b) mestna vrata; mestno obzidje / mestni sodnik / vladar jim je potrdil mestne pravice ● ekspr. mestni očetje člani mestne uprave ◊ kem. mestni plin plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga; mat. mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; šol. mestna šola šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava; urb. mestno zemljišče zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto; zool. mestna lastovka lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica méstno prisl.: čisto (po) mestno govori, se vede; sam.: malo mestnega je še na njem ♪

   501 526 551 576 601 626 651 676 701 726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA