Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zof (126-150)
- héglovstvo -a s (ẹ́) filoz. Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš heglovstva; bil je pod močnim vplivom heglovstva ♪
- helénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Helene, stare Grke: helenska filozofija, kultura / helenske mestne državice ♪
- hilozoízem -zma m (ȋ) filoz. nauk grških filozofov, da je življenje lastnost materije ♪
- hrbtník -a m (í) knjiž. naslonjalo, naslonilo: nasloniti se na hrbtnik / hrbtnik stola, zofe ♪
- humanístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na humaniste ali humanizem: humanistična filozofija; humanistična kultura / njegov odnos do delavcev je globoko humanističen / humanistična in tehnična inteligenca; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture / ponaša se s svojo humanistično izobrazbo; humanistična gimnazija klasična gimnazija humanístično prisl.: humanistično izobražen človek ♪
- humanitáren -rna -o prid. (ȃ) 1. human, dobrodelen: humanitaren človek; ustanova ima humanitaren značaj; poplavljencem so poslale pomoč razne humanitarne organizacije / humanitarna dejavnost 2. redko humanističen: humanitarna filozofija francoske revolucije / študij humanitarnih ved ♪
- idealístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idealiste ali idealizem: idealistično prizadevanje mladine; idealistično stališče / idealistični svetovni nazor; idealistični pogled na svet; idealistična filozofija ♦ filoz. idealistični monizem; idealistična estetika idealístično prisl.: misliti, ravnati idealistično ♪
- idealízem -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
- idéja -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva /
opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto
prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪
- identitéta -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost: dokazal je svojo identiteto; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta // knjiž. identičnost: identiteta med zavestjo in resnico ◊ filoz. dialektična identiteta ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi; nauk o identiteti identitetna filozofija; mat. identiteta identična enačba ♪
- identitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na identiteto: identitetni dokazi / identitetni znak ♦ filoz. identitetna filozofija filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična; jur. identitetna priča priča, s katero se dožene identiteta ♪
- imanénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. 1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države // z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi 2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika ◊ filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti ♪
- imanentízem -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti: fizikalizem in imanentizem 2. knjiž., redko lastnost, značilnost imanentnega: imanentizem sveta ♪
- imobilízem -zma m (ȋ) publ. nedejavnost, nedelavnost, negibnost: v tem trenutku je imobilizem nedopusten / imobilizem filozofije ♪
- inavgurírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž., redko izročiti, dati kaj pomembnega v uporabo, navadno z večjo slovesnostjo, slovesno začeti: gledališko sezono so inavgurirali z dramo domačega avtorja / inavgurirati novo koncertno dvorano // publ. uvesti, vpeljati: avtor je s svojim delom inavguriral nov način filozofskega mišljenja inavguríran -a -o: s tem je bila nova smer inavgurirana ♪
- individualízem -zma m (ȋ) 1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: izogibati se individualizma; pristaš individualizma // miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: razširil se je nebrzdan individualizem; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem 2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: gospodarski individualizem ◊ filoz. etični individualizem nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik; filozofski individualizem nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar ♪
- inskribírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž., redko vpisati, zlasti na visoko šolo: prijatelj ga je prosil, naj še njega inskribira; inskribiral se je na filozofsko fakulteto ♪
- intelektualízem -zma m (ȋ) knjiž. uveljavljanje, poudarjanje uma, razuma v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni, razumskost: v pesnikovi zbirki se očitno razodeva intelektualizem; zanikati intelektualizem; abstraktni intelektualizem v romanu je zelo enostranski / ekspr. to je sad golega, suhega intelektualizma ◊ filoz. filozofska smer, ki daje pri procesu spoznavanja intelektu prednost pred čustvom, hotenjem ♪
- intuicionízem -zma m (ȋ) filoz. filozofska smer, po kateri je intuicija glavni vir spoznanja: zavračati intuicionizem ♪
- involvírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., redko obsegati, vključevati: ta princip involvira vse pravice in dolžnosti ◊ med. organi involvirajo se zmanjšujejo, navadno zaradi nedejavnosti involvíran -a -o: omenjeni problem je involviran skoraj v vsaki filozofski razpravi ♪
- ìracionalízem -zma m (ȉ-ȋ) 1. filoz. filozofska smer, ki zavrača naziranje, da je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba iracionalizma 2. knjiž. nedoumljivost, nerazumljivost: njegova poezija prehaja v iracionalizem ♪
- ístost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost istega: istost pomena ga pri rabi besed ni ovirala / ugotavljati razlike in istosti stvari // identičnost, enakost: istost stališč do spornega vprašanja jih je pomirila ◊ filoz. nauk o istosti identitetna filozofija; jur. ugotoviti istost osebe identičnost ♪
- ízem ízma tudi -ízem -ízma m (ȋ) nav. mn., ekspr. poljubna novejša, zlasti literarna, umetnostna, filozofska smer: pojavili so se futurizem, ekspresionizem in še drugi izmi; filozofski, literarni izmi ♪
- izžívljati -am nedov. (í) 1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic 2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji izžívljati se zadovoljevati svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: otroci se izživljajo pri igrah; izživljati se na gledališkem, kulturnem področju; izživljati se v dolgotrajnih debatah; vsak se izživlja po svoje / ljubezensko, spolno se izživljati / knjiž. naša narodna politika se ni mogla izživljati samo v trenutnih akcijah ∙ ekspr. izživljati se na kom zadovoljevati pozitivna, negativna nagnjenja, spolno slo; ekspr. okupatorjev bes se je izživljal nad ljudmi okupator je z njimi surovo, grdo ravnal ♪
- jónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Jonce: jonsko narečje ♦ filoz. jonska filozofija najstarejša starogrška filozofska smer, ki se je ukvarjala s preučevanjem nastanka in razvoja sveta; muz. jonska lestvica v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona c navzgor; um. jonski kapitel kapitel z volutami na oglih; jonski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna vitkost in uporaba jonskega stebra; jonski steber steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226